Razprave o postavitvi spomenika Francetu Prešernu so se začele kmalu po njegovi smrti, leta 1849. Kljub temu je minilo več kot pol stoletja, preden je bila postavitev realizirana. Postopek je pospešila bližajoča se 100. obletnica pesnikovega rojstva.
Takrat v odboru za postavitev še niso zbrali dovolj denarja za celoten postopek, so pa razpisali natečaj za izdelavo spomenika, na katerega se je prijavilo šest kiparjev. Kot najboljši je bil med njimi izbran osnutek Ivana Zajca, ki je nato spomenik izdelal na Dunaju.
Spomenik, ki je narejen iz kamna in brona, je visok 9,5 metra. Sam kip Prešerna, ki meri 3,5 metra, muzo, ki se sklanja nad njim in stranska reliefa, je ulila livarna Krupp na Dunaju. Podstavek iz pohorskega granita pa so izklesali v delavnici Alojzija Vodnika v Ljubljani. Prešeren je upodobljen v salonski obleki, s telovnikom in odpetim plaščem. V roki ima knjižico poezij. Gola muza nad njim v roki drži lovorjevo vejico.
Odločitev, da spomenik postavijo na takratnem Marijinem trgu pred cerkvijo Marijinega oznanjenja, je sprožila ostre polemike. Nasploh je bila postavitev Prešernovega spomenika deležna večjega števila odmevov, kot kakšen drugi ljubljanski spomenik – tako pozitivnih kot negativnih. Mnenja so se kresala že, če je Prešeren sploh primeren, da predstavlja ideale slovenskega naroda.
Odkritje spomenika je spremljala velika slovesnost, ki naj bi se je udeležilo okrog 20.00 ljudi. Slavnostni govor je imel Ivan Tavčar, spregovorili pa so tudi povabljeni slovanski gostje. Ko so se spustile zavese in so si prisotni lahko ogledali spomenik, so se oglasili tudi streli iz grajskih topov.
Čeprav so dogodek oglaševali kot vseslovansko slavje, na odkritju ni bilo ne predstavnikov katoliško-narodnega kroga in ne socialnih demokratov. Tako o spomeniku kot o slovesnosti je ostro pisal Ivan Cankar, katoliške kroge pa je izredno zmotila gola muza nad Prešernom.
Težave s spomenikom so se nadaljevale tudi leta 1931, ko bi bilo potrebno zaradi regulacije Ljubljanice popolnoma rekonstruirati Marijin trg, spomenik pa prestaviti. Zaradi pomanjkanja denarja je Prešeren ostal na svojem mestu. Leta 1970 so ugotovili, da ima spomenik razrahljane temelje. Izkazalo se je, da je voda spodjedla zemljo in pesek pod spomenikom, zato je grozilo, da se le-ta pogrezne. Situacijo so rešili s tonami cementa.
Kipar: Ivan Zajec
Sodelovanje pri podstavku: arhitekt Maks Fabiani
Odkritje: 10. september 1905
