Po pričevanjih Irene Majce so na Mostecu na akademika Jožeta Toporišiča gledali predvsem kot na sovaščana. Zanje je bil preprosto Pepi, ki se je iz velikega sveta rad pogosto vračal v domačo hišo, kjer je imel zapisano sobo. Pomagal je v sadovnjaku, na poljih in v vinogradu. Ob večerih pa se je iz hiše slišala skupna pesem brata Toneta, odličnega pripovedovalca zgodb, svakinje Reze, ljudske pesnice, in njunih treh hčera. Pepi je najraje zapel Zagorske zvonove, Kje so tiste stezice in druge. S tem so, le tihoma, priznali, da so zelo ponosni nanj. Mogoče so mu to premalokrat povedali.
