Zatočišče sta našla v Kraljevini SHS, v opuščenem avstro-ogrskem taborišču v Strnišču, kamor sta prispela 23. 12. 1920. Kot vojaška srednja šola sta spadala pod upravo jugoslovanske državne komisije za rusko emigracijo v Beogradu. Ob prihodu je Krimski korpus štel 697, Donski pa 163 ljudi. Z gojenci, starimi od 7-17 let, so v Strnišče prišli tudi pedagogi in njihove družine, nekaj uradnikov, pa tudi drugi begunci ruske državljanske vojne, ki s korpusoma niso bili povezani. Leta 1921 je rusko begunsko taborišče v Strnišču štelo okrog 1300 ljudi. Med kadeti je bilo tudi nekaj kasnejših vidnejših osebnosti ruske emigracije: slikar Vsevolod Guljevič, pesnik Pavel Sergejevič Poljakov in kasnejši metropolit ruske pravoslavne cerkve Rostislav Petrovič Ustinov. Direktor Krimskega kadetskega korpusa je bil generalporočnik Vladimir Valentinovič Rimski-Korsakov, sorodnik znanega ruskega skladatelja Nikolaja Andrejeviča Rimskega Korsakova.
Oba kadetska korpusa so naselili v barake bivše rezervne bolnišnice Klatovo, zahodno od strniške graščine. Te so bile slabo opremljene in vzdrževane: primanjkovalo je postelj, strehe so puščale, skozi luknje v stenah barak je pihal veter, vodovod in kanalizacija nista delovala, elektrike ni bilo. Kljub zelo slabim razmeram pa je vodstvo vojaške kadetske šole v Strnišču uredilo internat in učilnice ter nadaljevalo s šolanjem gojencev. Odprli so tudi različne obrtne delavnice v katerih so delali kadeti, delovalo je gledališče, čitalnica, pihalni orkester in pevski zbor. Poskrbljeno je bilo tudi za versko oskrbo gojencev.
Ko je 31. 1. 1922 Deželna vlada Slovenije prenehala vzdrževati strniško taborišče, je med begunci zavladalo hudo pomanjkanje, razširila se je tudi škrlatinka. Slabe življenjske razmere so ruske begunce silile v iskanje boljšega bivališča. Že decembra 1921 je iz Strnišča v Bilečo odpotoval Donski kadetski korpus, 20. 10. 1922 pa je v Belo Crkvo odpotoval še Krimski korpus. V Strnišču je umrlo 12 ruskih beguncev. Pokopani so na strniškem vojaškem pokopališču.
