Neke noči, ko je imel Ivan Tavčar petnajst let, je preplezal zid ljubljanskega alojzijevišča, kjer je stanoval, in se odpravil na »obisk« na grad Fužine. Tam je živela Emilija Garc/Garz (1849 – 1884), posvojenka (in tudi nezakonska hči) pomembnega industrialca, podjetnika in mecena Fidelija /Fidelisa Terpinca. Zaradi tega dejanja je bil iz alojzijevišča izključen, saj sta v zavodu veljala zelo strog red in disciplina.
Ker Fidelij Terpinc in njegova žena Jožefina (rojena Češko) nista mogla imeti svojih otrok, je Fidelij uredil posvojitev deklice Emilije, ki se je rodila 20. novembra 1849 na Dunaju s priimkom Langenfeld. K Tepinčevim na Fužine je prišla v petdesetih letih 19. stoletja. Kasneje je obveljalo, da Emilija ni bila samo posvojenka, temveč Fidelijeva nezakonska hči. Vzgajala jo je Jožefina, za njeno izobrazbo pa so poskrbeli domači učitelji oz. učiteljice. Bila je nežno, izobraženo dekle, nadarjeno za likovno umetnost.
Od Tavčarja je bila starejša dve leti, z njo pa se je najverjetneje seznanil, ko je na obisk k Terpinčevim spremljal enega svojih stricev. Veljala je za eno najbogatejših dedinj tistega časa na Slovenskem. Oče jo je že pri sedemnjastih letih poročil z bogatim ljubljanskim trgovcem Ivanom Baumgartnerjem, s katerim sta imela tri otroke. Emilija je kmalu zbolela za jetiko in umrla pri komaj štiriintridesetih letih, ravno v času, ko je Ivan Tavčar odpiral svojo odvetniško pisarno v Ljubljani, kar naj bi ga močno prizadelo.
Tavčar je svoje številne literarne junakinje oblikoval po ljubljeni Emiliji. Njeno ime pa je vključil tudi v svoj psevdonim Emil Leon, s katerim je svoja literarna dela podpisoval po letu 1875. V psevdonimu naj bi povezal ime svoje ljubezni in njegov »ponos leva«.
