Leta 1884 je v Ljubljanskem zvonu začel izhajati Tavčarjev roman Mrtva srca. Delo, ki je obsegalo kar triindvajset poglavij, je prebirala tudi mlada Franica Košenini (1868 – 1938), 16-letno dekle iz bogate ljubljanske meščansko-posestniške družine. V tem času je obiskovala šolo pri uršulinkah nasproti Kongresnega trga in je bila nad Tavčarjevim pisanjem tako navdušena, da naj bi svoji sošolki zaupala, da si želi avtorja tudi osebno spoznati.
Franja je tako mamo kot očeta izgubila že v zgodnjem otroštvu. Zanjo sta skrbela narodnozavedna materina neporočena sestra Josipina, imenovana tudi Ajka, ter samski stric Rajko. Prebivali so v Lukmanovi hiši na Poljanski cesti 7 (sedaj 3), kjer jih je pogosto obiskovala tudi narodna dama Marija Murnik. Ta je Franico večkrat povabila k različnim dejavnostim. S Tavčarjem sta se nato srečala na čitalniškem plesu, bolje pa sta se seznanila poleti 1885, ko je Narodna čitalnica skupaj z društvom Narodni dom priredila dobrodelni bazar. Franica je na prireditvi prodajala cvetje in Tavčar je za 20 goldinarjev odkupil oleandrov cvet iz njenih las. Snubljenje je nadaljeval s pošiljanjem pisem in cvetja. Pri njeni šivilji se je celo pozanimal o barvi njene obleke, da ji je lahko izbral barvno ustrezen šopek.
Ivan Hribar se je v knjigi Moji spomini I (1928, Ljubljana) takole spominjal Tavčarjevega snubljenja: »Kmalu nato zaslovela je v narodnih krogih ljubljanskih mlada gospica Franja Košeninova, nečakinja znanega bogatina Jakoba Lukmana, po domače »Špickramarja«. Bila je živahna osemnajstletna deklica lepe vnanjosti in prikupljivega vedenja. Dr. Tavčar vnel se je zanjo in prosil me je, da sem ga ob večerih spremljal na izprehodih po potih, koder je hodila ona. Začel jej je pošiljati cvetice in kmalu je bila stvar tako daleč, da jo je lahko zasnubil in dobil tudi obljubo, da ga vzame. V dan svatbe, ki je bila v Lukmanovi hiši na Poljanski cesti, bil sem njegove sreče vesel, ko svoje lastne.«
Tavčar je Franjo, ki je bila od njega mlajša kar 17 let, zaprosil leta 1886. Čeprav njuni zvezi Franjin stric Rajko ni bil naklonjen, je bodoči nevesti vseeno uspelo dobiti dovoljenje za poroko in 23. maja 1887 sta skupaj stopila pred oltar v cerkvi Svetega Petra, poročno slavje pa nadaljevala v Lukmanovi hiši.
O veselem dogodku je bilo mogoče prebrati tudi v slovenskem časopisju: »Danes zvečer ob 6. uri poroči se gosp. Dr. Ivan Tavčar, odvetnik v Ljubljani, z gospodično Franjo Košeninijevo, iz znane narodne Ljubljanske obitelj. Včeraj zvečer bili sta tem povodom pred gospodične neveste stanovanjem dve jako lepi serenadi, pri katerih je bilo par tisoč občinstva.« (Slovenski narod, 115, 23. maj 1887)
Kmalu po poroki je Tavčar za 11.000 goldinarjev od Slovenske matice odkupil hišo na Bregu 8 (sedaj 10), kamor sta se preselila s Franjo. V pritličju hiše sta bila krčma in najemniško stanovanje, njuno stanovanje pa v prvem in drugem nadstropju. V zakonu se jima je rodilo pet otrok. Prvi je bil sin Ivan (1888 – 1976), ki je postal odvetnik in nasledil očetovo pisarno. Sledil mu je Franc Boris Jožef (1890 – 1952), gradbeni inženir, ki ga je življenjska pot zanesla v Južno Ameriko. Kot tretji otrok se jima je rodila hčerka Josepina Bogomila – Pipa (1891 – 1974), ki je bila glasbeno nadarjena. Poročila se je z industrialcem Vladimirjem Arkom in se preselila v Zagreb. Predzadnji sin Anton Zvonimir – Ante (1896 – 1994) je bil v mladosti avstro-ogrski vojak, nato bančni uradnik (prokurist). Umrl je v visoki starosti 98 let. Zadnji je bil sin Igor (1899 – 1965). Postal je uspešen zdravnik, internist in je bil po drugi svetovni vojni deležen številnih priznanj in počastitev. Skupaj z ženo Ano Konvalinko pa ju je doletela huda družinska tragedija, saj sta leta 1948 izgubila oba svoja otroka.
Tavčarjeva družina se je v celoti zbirala le ob nedeljah in praznikih. Otroke je vzgajala Franja s pomočjo osebja, imeli so možnost dobre izobrazbe. Prva dva otroka je zasebno poučeval Ivan Prijatelj, kasneje urednik Tavčarjevih zbranih spisov.
S poroko si je Tavčar še bolj utrdil položaj uglednega meščana. Pod Franjinim vplivom je postal dejaven v številnih društvih, nekatere je tudi pomagal ustanoviti. Izboljšal pa se je tudi njegov odnos do ženske emancipacije.
Poleg vzgoje otrok in moževi podpori, je bila Franja dejavna v ženskih in dobrodelnih društvih in se je hitro po poroki uveljavila v družbenih in družabnih krogih. Zakonca sta bila znana kot podpornika mladih literatov in umetnikov, med drugim Ivana Cankarja in Josipa Murna. Omogočila sta jim tudi dostop do bogate knjižnice.
Leta 1893 je Tavčar kupil dvorec na Visokem, kjer je družina preživljala svoj prosti čas ter sprejemala goste. Po Tavčarjevi smrti je to tradicijo nadaljevala vdova Franja.
