Gospodarski kazalci premogovnika, ki je bil v tem obdobju glavni generator razvoja, so se v prvi polovici desetletja izboljšali zaradi več dejavnikov: uvedbe samoupravljanja, prihoda novega vodstva premogovnika z vizionarskim direktorjem Nestlom Žgankom, predvsem pa zaradi zagona izvoznega Novega jaška Preloge, ki je od leta 1954 izrazito povečal proizvodne zmogljivosti in število zaposlenih. Gradnja na obrečni terasi desnega brega Pake je sicer hitro napredovala, vendar ožje vodstvo premogovnika ni bilo zadovoljno z nastajajočo podobo Novega Velenja po Strmeckijevi zasnovi; čeprav so bila rudarska stanovanja funkcionalna po vseh sodobnih standardih, je bila zunanja estetika tradicionalnih rudarskih kolonij za progresiven socialističen okus vodstva povsem nesprejemljiva.
Leta 1956 se je začela druga faza izgradnje mesta po novem urbanističnem načrtu Janeza Trenza. Arhitekt je vanj vključil izračune o izkopavanju premoga, predvidevana območja odkopa in najnovejša predvidevanja o naraščajočem prebivalstvu. Novo podobo mesta, zasnovano po najnovejših smernicah arhitekture moderne, je odslej ustvarjala večja skupina projektantov podjetja Slovenija projekt. Trenz je začrtal izrazito spremembo; novo mestno središče je postavil na levi breg Pake. Za osušitev zamočvirjenega ravninskega dna je bilo treba najprej zregulirati Pako, kar so leta 1956 in 1957 z zanosnim prostovoljnim udarniškim delom opravili velenjski rudarji. Na vzhodni ravnici dolinskega dela Šaleške doline je začelo nastajati modernistično mesto v parku. Po načelu coninga, tj. ločevanja funkcij v mestnem tkivu, je bilo jasno razmejeno na stanovanjski del na pobočju in na mestno središče v ravnini, okoli osrednjega trga pa so se razporedile preostale mestne funkcije: uprava, šolstvo, zdravstvo, in trgovina. Direktor rudnika Žgank si je po vzoru mesta družbe Siemens sredi mesta zamislil še prostoren trg za pešce. Zasnoval ga je dunajski krajinski arhitekt Paul Filipsky, arhitekt Trenz pa ga je moral vključiti v svoj koncept. Zaradi estetsko in funkcionalno domišljenih stavb z izrazitim avtorskim pečatom, velikih svetlih stanovanj, skupnega toplovodnega ogrevanja in cestne obvoznice, ki je obšla mestno središče, je Velenje kmalu zaslovelo kot »socialistični čudež.« Ta besedna zveza ima močan ideološki naboj, saj naj bi preobrazila prebivalce v vzorne člane socialistične skupnosti, ki odgovorno skrbijo za okolje, so družbeno aktivni in sodelujejo na kulturnih in športnih prireditvah.
20. septembra 1959 se je na trgu pred Domom Kulture na svečanem odprtju novega mestnega središča zbralo več kot 20.000 ljudi. Ta veličastni dogodek v počastitev 40. obletnice ustanovitve Komunistične partije Jugoslavije je zaokrožil desetletje sijajnih dosežkov udarnikov, graditeljev in načrtovalcev velikopotezne urbanistične zasnove, ki je vzhodnemu delu Šaleške doline vtisnila novo identiteto mestnega prostora.
