Leta 1917 so bili vojaki že siti bojevanja, Primorci pa življenja v begunstvu in neprestane skrbi za svoje najbližje. V tem nemirnem letu uporov, dezerterstva in Majniške deklaracije so se na soški fronti zvrstile še tri ofenzive.
Enajsta je bila še posebej krvava, zadnja, dvanajsta pa odločilna. Ob vojaški pripravi nanjo je prebivalce Tolmina in okoliških krajev nadomestilo številno vojaštvo. »Tolmin, ki je pred vojno imel manj kot dva tisoč prebivalcev, je v zadnjih dneh pred pričetkom bitke gostil več kot petdeset tisoč vojakov« (SILVESTRI Mario, 2004, s. 399). Na soško fronto so prvič prišle tudi nemške čete. Cilji 12. soške ofenzive so bili: prebitje fronte pri Tolminu in Bovcu ter prodor vsaj do črte Humin – Čedad. Napad se je 24. oktobra 1917 začel s tolminskega mostišča. Pomembna naloga je bila zaupana 12. šlezijski diviziji. Ko je nemška kolona prodirala od Tolmina proti Kobaridu, je istočasno tretja skupina bavarskih, pruskih in avstro-ogrskih čet frontalno prodirala po slemenu Kolovrata, avstro-ogrska skupina pa je prodrla iz skrajnega konca zgornje soške doline. Soška fronta je bila prebita v pičlih štirih dneh in italijanska vojska se je 27. oktobra že umikala s črte od Karnijskih Alp do Jadranskega morja. Zadnje italijanske enote so se preko Soče umaknile 28. oktobra in ob Soči je ponovno zavladal mir.
