Glavni problem prehrane kmečkega prebivalstva v letih pred tolminskim puntom ni bil povezan s kakovostjo jedi, ki so jih uživali, ampak predvsem z njihovim neprestanim pomanjkanjem. Pogoste slabe letine, živinske bolezni ter dajatve, ki so jih morali oddajati zemljiškemu gospodu, so najrevnejši kmečki sloj pahnile v več desetletij trajajočo lakoto in podhranjenost.
Čeprav so kmetje sami pridelali večino tedanjih živil, so se na njihovih krožnikih običajno znašla le najmanj kvalitetna. Vsakdanja kmečka prehrana pa ni bila samo skromna, ampak tudi enolična in slabo pripravljena. Iste ali podobne jedi so tako otroci kot odrasli običajno jedli za zajtrk in kosilo, in to dan za dnem. Kljub obilici pridelane pšenice je bil pšenični, torej boljši kruh na kmečkih mizah le poredko, običajno zgolj ob največjih praznikih in porokah. Jedli so predvsem črn ajdov kruh, oziroma kruh iz ajdove moke, ki so ji dodajali ovseno, ječmenovo ali proseno moko. Iz žit in ajde so kuhali različne kaše: proso so kuhali z zeljem, repo in suhim sadjem, mlekom ali smetano, iz ješprenja in prekajene slanine je nastal ričet. Druga najpogostejša jed pa je bil močnik. Pripravljali so ga iz na vodi ali mleku kuhane pšenične, ajdove in ječmenove moke in mu dodajali kislo mleko ter kuhano, sveže ali suho sadje. Iz močnika so se razvili žganci, iz plemiške kuhinje pa so prišli tudi v kropu kuhani štruklji iz kvašenega testa. Pomembno živilo so bili seveda tudi mleko, sir in drugi mlečni izdelki, za zabelo so uporabljali svinjsko mast, ki so ji pogosto dodali še čebulo, maslo pa so revnejši kmetje raje prodali.
Poleti in jeseni je postal kmečki jedilnik vendarle nekoliko bolj raznolik in obogaten z raznovrstno svežo zelenjavo, začimbami in sadjem. Gospodinje so iz repe, zelja in druge zelenjave (fižol, grah, leča, bob, čičerika, buče, kumare) kuhale različne zelenjavne juhe in druge jedi, otroci pa so se sladkali s sadjem in različnimi gozdnimi sadeži. Na vrtovih so gojile tudi razna zelišča (čebula, česen, drobnjak, peteršilj, majaron, melisa …), ki so jih dodajale jedem in jim tako izboljševale okus. Pomemben del prehrane so predstavljala še jajca, ki pa so bila med obveznimi dajatvami, tako da jih je doma pogosto primanjkovalo. Jedi so še dolgo sladkali zgolj z medom in izboljševali z vinskim ali sadnim kisom, solili pa so jih le v majhnih količinah, saj je bilo sol treba kupiti. Večino soli so kmetje porabili za konzerviranje mesa, ki pa je bilo tudi pri premožnejših kmetih na mizi zelo poredko. Perutnino, ovčetino in najboljše kose svinjine so običajno oddali kot obvezno dajatev ali prodali na trgu, za domačo rabo pa pustili zgolj manj kvalitetno meso, glavino, kosti, parklje in podobno. Večino svinjskega mesa, ki jim je ostalo za domačo rabo, so posušili, prekadili in obesili v klet, na mizo pa je prišlo ob večjih delih, praznikih in posebnih priložnostih. Govedo so običajno še živo prodali, zato je goveje meso zašlo na mizo le izjemoma.
