Zgodba o traktorju
(po pripovedovanju mojega strica Vinka)
V tridesetih letih 20. stoletja je bila motorizacija v polnem razmahu. Avtomobili, motocikli, avtobusi, kamioni so se množili na cestah. Bilo je pod Italijo in tudi na Postojnskem je bilo vedno več motornih vozil. Marsikateri domačin si je omislil motocikel, največkrat rabljen. Potrebna so bila nova znanja za vzdrževanje in popravila motorne tehnike, nekateri samouki so z izkušnjami postali pravi mojstri.
Kmetijskih traktorjev v tem obdobju pri nas še ni bilo. Vleko vozov, oranje in podobno je opravljala vprežna živina. Nekateri kmetje pa so že sanjali o možnosti, da bi razbremenili vprežno živino težjih del predvsem oranja njiv.
Anton Premrl, iz Šmihela pod Nanosom je bil razgledan kmet. Kmetija s kmetijskim poslopjem je bila dober kilometer oddaljena od vasi na zemljišču z imenom Gabrovica. Anton je veliko prebiral tudi tehnično literaturo, nekaj tehničnega znanja je pridobil tudi med služenjem v avstrijski vojski kot topničar na elektrificiranem topu. Že po naravi je bil inovator pri kmečkih delih in delovnih pripomočkih. Za lastne potrebe je zgradil celo elektrarno. Voda iz zajezitve potoka v bližini je poganjala Peltonovo turbino. Seveda mu tudi misel na traktor ni dala miru in prišel je do zamisli, da bi izdelal traktor.
Zamisel je razkril znancu in somišljeniku o tehničnih vsebinah Vinku Severju iz Hrašč pri Postojni. Vinko je bil izučen urar, pridobil pa si je tudi veliko znanja o motorni tehniki. Tako sta Anton kot idejni vodja projekta in Vinko kot tehnični strokovnjak pristopila k realizaciji. V Trstu je Anton Premrl kupil rabljen osebni avto ameriške znamke Buick (verjetno tip Master six) s 4 l delovne prostornine motorja. Z volovsko vprego so ga pripeljali na kmetijo v Gabrovici. Dela so potekala v zimi leta 1937 v domači priročni delavnici. Uporabljali so ročna orodja, vrtalni stroj, žago za železo, manjšo stružnico in acetilenski plamenski varilnik. Osebnemu avtomobilu so odstranili kabino, prilagodili so gabarite in podvozje, preuredili pogonski mehanizem, zadnja kolesa pa izdelali nova kovinska s prečnimi oprijemali, kot je bilo tedaj običajno za traktorje.
Posebnost pa je bila predelava bencinskega motorja na pogon z generatorskim lesnim plinom. V tem času je bilo v Italiji veliko pomanjkanje bencina. Veliko kamionov, avtobusov, in avtov so tedaj predelali na pogon z generatorskim lesnim plinom. Na vozilo je bil vgrajen generator lesnega plina (peč), zalogovnik suhega lesa (drobno nasekana drva) in dovod plina v motor.
Spomladi leta 1938 so traktor pognali. Po začetnem uvajanju, pridobivanju izkušenj glede priprave dobrega plina in primernega lesa, je bil traktor pripravljen za uporabo. Že prvo leto so s traktorjem orali na Šmihelskem sebi in sovaščanom, prav tako v Hraščah. Traktor, verjetno edini na Postojnskem, so uporabljali do leta 1943. Jeseni tega leta so Nemci požgali Premrlovo domačijo in gospodarsko poslopje v Gabrovici. V lopi je zgorel tudi traktor. Bil je tako poškodovan, da obnova ni bila mogoča in dele traktorja so prodali kot odpadno železo. Pri hiši je za spomin ostala le glava motorja in fotografija traktorja.
Besedilo: Janez Otoničar
