Tako so nastale vzorno urejene Posebne zbirke. Ta mali muzej raznovrstnega gradiva je lahko ustvaril le človek, ki je pač znal prepoznati zgodovinsko vrednost vseh teh enkratnih stvari, ki so v nemalo slučajih ležale zavržene po podstrešjih propadajočih hiš ter po gradovih, požganih med drugo svetovno vojno. Mnogokrat jih je rešil pred uničenjem, pa naj je šlo npr. za pomemben prvotisk ali za plakat o gasilski veselici s tombolo v kateri od dolenjskih vasi. To so velike in majhne reči, katerih prava vrednost se velikokrat pokaže šele kasneje. Tako je razmišljal Bogo Komelj, ko je z njemu lastno ljubeznijo do knjige in vsega slovenskega kulturnega izročila ter mnogim težavam in preprekam navkljub »spravljal vkup« vse to posebno gradivo.
Posebna zbirka je po vsebini in obsegu zbirka regionalnega domoznanskega pomena, nekateri rokopisi pa so splošna slovenska kulturna dediščina.
Posebna zbirka vsebuje:
a) rokopisno zbirko (11.498 kosov)
b) slikovno zbirko- knjižne ilustracije (2.972 kosov)
- ekslibrisi (3.239 kosov)
- podobice (3.560 kosov)
- fotografije (14.792 kosov)
- razglednice (31.253 kosov)
c) muzikalije in plošče (4.154 kosov)
d) kartografsko gradivo (1.842 kosov)
e) partizanski tisk (2.412 kosov)
f) drobni tisk (50.452 kosov)
Takšno je bilo stanje, ko je Komelj prenehal delati na posebnih zbirkah.
Začetni fond ima korenine v imovini Okrožnega zbirnega centra, povečuje se redno z dolžnostnimi izvodi tiska iz slovenskih tiskarn, veliko vrednost pa predstavljajo darovi in zapuščine znanih ljudi, ki so močno obogatili posebno zbirko. Komelj, kot vnet zbiralec posebne zbirke, je bil tudi vztrajen iskalec kulturnih vrednot, ki jih je znal na svoj način pridobiti za Študijsko knjižnico.
Vse gradivo posebne zbirke je inventariziral do leta 1981 Bogo Komelj. Rokopisi so urejeni po abecedi avtorjev, zloženi v mapah in postavljeni po tekočih signaturah. Ni pa to gradivo katalogizirano.
Komelj je pripravljal natančen popis rokopisne zbirke, ki naj bi izšel v posebni publikaciji z naslovom Katalog rokopisov Študijske knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu. Vendar zaradi pomanjkanja finančnih sredstev do realizacije ni prišlo.
Komelj je cenil knjige, vendar pa je njegovo osebno navdušenje veljalo zlasti gradivu posebnih zbirk. To dokazuje tudi njegova honorarna zaposlitev po upokojitvi, saj se je opredelil za delo na posebnih zbirkah in za razstavno dejavnost. Prav zaradi osebne naklonjenosti in veliko vloženega dela za posebne zbirke je bil ta oddelek po Komeljevi smrti poimenovan Posebne zbirke Boga Komelja.
Posebnim zbirkam Boga Komelja danes v knjižnici posvečamo veliko pozornosti pri njihovem ohranjanju, dopolnjevanju in oživljanju oziroma dostopnosti uporabnikom.
