Pisateljica

Kratka proza

Zofka Kveder je ustvarila veliko kakovostnih del kratke proze, ki jih lahko delimo na dve obdobji: prvo med letoma 1898 in 1903 (od prve objave do začetka izdajanja revije Domači prijatelj) ter drugo med 1904 in 1914, ko je zaradi sprememb v življenju imela manj časa za intenzivno pisanje.

Svojo prvo črtico z naslovom Kapčev stric je pod psevdonimom Milena objavila v Slovenki leta 1898: »Ne vem, kako je to, da sva se z Kapčevim stricem – bratom našega soseda — vedno dobro razumela. Bil je to prijazen, dober možiček pri kacih sedemdesetih letih. — Ženskih ni mogel prav trpeti. Trdil je vedno, da smo me ženske samo za zmešnjavo na svetu. No, mene je imel vendar rad.« (Kveder 1898: 152)

Večina njenih kratkoproznih del je bilo objavljenih v različnih revijah in časopisih, za časa njenega življenja pa je izdala štiri zbirke: Misterij žene (1900), Odsevi (1902), Iz naših krajev (1903) in Iskre (1905).

V svojih črticah, kratkih zgodbah, novelah in povestih je v ospredje postavljala intimne usode posameznic ter socialne in moralne probleme časa. Posebej jo je zanimal položaj ženske, ujete med družbena pričakovanja in željo po osebni svobodi, izobrazbi ter lastni identiteti. Pomemben del njene proze predstavljajo tudi socialne teme: revščina, beda proletariata, izseljenstvo in življenje v modernem mestu.

Njeno ustvarjanje umeščamo v obdobje slovenske moderne. V prozi združuje realistično in tudi naturalistično opazovanje družbe, psihološko poglobljenost ter lirske in meditativne elemente.

»Pišem in nikoli nisem zadovoljna. Pišem in zdi se mi, kakor da bi metala vse v globoko brezno. Vse izgine, brez uspeha, brez sledu. Pišem, ker moram. Večkrat potrebujem denarja in pišem, ali brez volje. Čas hiti in jaz ne napišem ničesar, kar želim napisati. Ono najlepše mi propada. Čakam, da mi pride praznik, mir.« (Kveder 1909:21)

Misterij žene

Posebno mesto v njeni kratki prozi ima njen prvenec Misterij žene (1900), zbirka 28 kratkih črtic, ki velja za eno prvih feministično usmerjenih del slovenske literature. V njej je prvič v slovenskem prostoru odkrito spregovorila o ženskem telesu, porodnih bolečinah, spolni želji, psihičnem trpljenju in neidealiziranem materinstvu.

»Ne pričakujem, da bi me vsi v vsem razumeli ali želim, da bi me ne razumeli napačno. Nisem hotela vlačiti ženskega trpljenja v blato, le pokazati sem ga hotela onim, ki ga ne vidijo, da vedo zanj in da spoštujejo ženo radi nje in njega in njene temne, zagonetne usode,« je zapisala Kvedrova na začetku zbirke.

Ob izidu zbirke je Kvedrova v slovenskem prostoru sprožila močne odzive. Delo so v takratnem časopisju ostro napadli tako liberalni kot katoliški kritiki, ki so ji očitali pretirano naturalistične, neprimerne in moralno sporne prikaze ženskosti, materinstva in družbenega nasilja (npr. Slovenski narod, Slovenski list, Slovenec).

»Navzlic temu trdimo odločno, da takemu vprašanju, kakršno obdeluje v tej knjižici, naša Zofka ni kos. Mladostna pretiranost, hrepenenje po nenavadnih stvareh, nezmiselno kopičenje besed ali pa še bolj ločil, preziranje logike i. dr., to vendar ne more razkriti ženskega misterija. Radi bi poznali onega, ki more dobiti nekaj — ne rečemo, novih, a vsaj — tehtnih mislij kot rezultat iz tega berila. (Lampe 1900)

»Pisateljica prisega slepo na ideje Lavre Marholmove ter se ji zdi moški — smešna beštija in brutalen egoist, — ženska pa zagonetna mučenica, poosebljena požrtvovalnost ter žrtva moštva in krivičnih svetovnih razmer. Gdč. Zofka Kveder se dela pesimistko, česar ji vpričo njenih — menda — 22 let pač nihče ne verjame. Toda — ali ima morda res že pravico do pesimizma?« (Književnost 1900:3)

»Izvestno je hotela Zofka Kveder omamiti, očarati, pridobiti ves naš svet s svojo famozno izdajo. Hoče li mogoče gospodična s to knjigo zagovarjati žensko pravo? Mogoče je imela najboljšo voljo, a povedala je to tako robato, tako trivialno , da je ne posluša niti najhujši realist . A jaz odklanjam v imenu vsega trezno mislečega slovenskega ženstva tako zagovornico«. (Marija Ana 1900:1)

»Časniki drugih narodov imajo navado, da iz moderne poezije pobero najbizarnejše cvetove ter jih povite v šopke podajejo bravcem. Dajmo še mi! Tudi naš narod ima, mislimo, pravico, da izve, kako cvetje poganja razgreta domišljija ali pa strastno hlepenje po nenavadnem, izvirnem njegovih sinov in hčera. Da, tudi hčer! Hčere slovenskega naroda stoje v vrstah najmodernejših modernih, in pred nami leži zvezek črtic iz ženskega življenja, naslovljen: Misterij žene. Cena 1 K. Spisala je te črtice, ne vemo, gospa ali gospica Zofka Kveder.« (Listek 1900: 1)

Ob strani so ji stali le redki, med drugim Ivan Cankar, ki je Kvedrovo odločno branil in njeno pisanje razumel kot umetniško in moralno močno literaturo, ki presega spolne stereotipe. Ostra polemika ob izidu zbirke tako razkriva, da je bila njena zbirka že ob izidu prelomna in družbeno provokativna.

»Kaj smo me žene tolikim stotisočim moškim! Angelj ali zver. Le človek ne.«  (Kveder 1900: 55)

Romaneskni opus

Med romane Zofke Kveder literarni zgodovinarji uvrščajo Nado (1902–1904), Njeno življenje (1914) in Hanko (1917/1918), slednja je bila napisana v hrvaščini.

Roman Nada je v nadaljevanjih izhajal v reviji Slovan med letoma 1902 in 1904. Besedilo je pisateljica pisala sproti, urednik Fran Govekar pa jo je moral nenehno spodbujati, da mu je pravočasno pošiljala nova poglavja. Nada je razvojni roman (bildungsroman), v katerem spremljamo mlado in naivno Nado Miličevo, ki se v razočaranjih in težkih preizkušnjah prekali v samostojno in zrelo žensko. V zgodbi je opaziti avtobiografske prvine, kot so opisi Fužin, Trsta, Vintgarja in izkušnje z delom na pošti. Franc Zadravec (1970: 316, citirano po Kveder 2016: 410–411) ga je označil za »neuspeli roman« zaradi neenotnega sloga in prevelike liričnosti, sodobnejši literarni zgodovinarji (npr. Mihurko Poniž) pa v romanu prepoznavajo pomembno delo o oblikovanju ženske identitete. Roman je v odlomkih izhajal v hrvaški reviji Sijelo (1905/1906), leta 1907 pa izšel v češkem prevodu (najverjetneje Zdenke Háskove), kjer je bil delno skrajšan. V knjižni obliki je v slovenščini roman prvič izšel šele leta 1940 v četrti knjigi Izbranega dela Zofke Kveder, ki sta ga uredili Marja Boršnik in Eleonora Kernc.

Roman Njeno življenje je napisala spomladi leta 1914. Nastanku sta botrovala pogovor s srbskim socialistom Dimitrijem Tucovićem, ki ji je vlil vero v lastne sposobnosti, in razpis natečaja Slovenske matice, na katerega je naletela kmalu zatem. V svojih spominih je zapisala takole: »[Dimitrij Tucović:] ‘Vsekakor bi morali napisati kaj večjega. /…/ Jaz, ki vas poznam le iz knjig, osebno pa niti dva dni, verjamem v vas in vem, preprosto vem, razumete, da imate v sebi moč za velike stvari.’ /…/ Nekaj me je gnalo v srcu: Sedi in napiši roman, pa če dobiš nagrado – imaš potrdilo, da imaš talent tudi za daljša dela.« (Kveder: Moj literarni konfiteor, citirano po Kveder 2016: 413–414) Roman je napisala v treh tednih in za nagrado prejela 480 kron honorarja. Knjiga je bila natisnjena že leta 1914, a je zaradi izbruha prve svetovne vojne in razpustitve Slovenske matice celotna naklada obležala v kleti. Luč sveta je roman zagledal šele ob koncu leta 1917. Kasneje je bil v slovenščini izdan še sedemkrat, izšel pa je tudi v češkem (leta 1923, prevajalec Janko Pihlar) in nemškem prevodu (2013, prevajalka Suzana Kocmut).

Njeno življenje je naturalistični roman, ki skozi usodo Tilde Ribičeve osvetljuje položaj ženske v patriarhalni družbi na prelomu 20. stoletja. Mlada Tilda se poroči z Romanom Strletom, za katerega kmalu spozna, da je nepopravljiv pijanec, kvartopirec in lahkomiseln slabič. Pisateljica neolepšano slika njeno trpljenje, socialno podrejenost in muke v nesrečnem zakonu. Roman temelji na naturalistični teoriji o dednosti. Ko Tildi umrejo trije otroci, vse upe polaga v edinega preživelega sina Rajka, a z grozo ugotovi, da je sin podedoval vse očetove slabe lastnosti. Ko Rajko zapravi dolgoletne prihranke zveste služkinje Lene, Tilda ustreli sina in naredi samomor.

Zaradi prve svetovne vojne je bil odziv ob izidu skromen. Oton Župančič (1918, citirano po Kveder 2016: 425) je v Ljubljanskem zvonu delo označil za tragično zgodbo »mučenice-žene in mučenice-matere«, napisano s sočutjem, ki bralca pretrese, a hkrati kritiziral »naivno operiranje z zakoni dednosti, katere zakoni vendar niso tako preprosti in matematično pregledni, kakor hoče pisateljica«. Anton Kristan (1918: 3, citirano po Kveder 2016: 427–430) ga je v Jugoslovanu ocenil bolj ostro: označil ga je za »izrazito tendenčno povest, ki se bori za neko ‘resnico’, ki v tej obliki nikoli ne bo resnična«, likom očital pomanjkanje razvoja značajev ter sklenil, da je napisan v slabem jeziku, polnem hrvatizmov. Po avtoričini smrti je Minka Govekar (1926: 118, citirano po Kveder 2016: 430) roman opisala kot »pretresljivo zgodbo, polno pristne, globoko občutene tragike«, ki jo more »s tako mojstrsko plastiko in poglobljenostjo podati le žena in mati«. Poudarila je, da je delo videti »v resnici doživljeno«, dejanje pa »skozinskoz napeto in naravno, brez vsakršne teatralike ter psihološko dobro utemeljeno«. Podobno je leta 1936 zapisal Ivan Lah (1936: 403, citirano po Kveder 2016: 431): »Ta roman pretresljivo slika trpljenje žene in matere, ki se bori najprej proti lahkomiselnosti svojega moža in trepeče za svojega sina, ki gre kljub njeni skrbi in njenemu prizadevanju navzdol, in žena v tej borbi naposled omaga«.

Literarna zgodovina se je o romanu razpisala dokaj pozno. Marja Boršnik je v njem prepoznala pisateljičin osebni obračun s prvim zakonom in menila, da je delo naturalistično le na videz, v bistvu pa pretresljiva podoba avtoričinega lastnega trpljenja. Joža Mahnič ga je označil kot pisateljičino sorazmerno najboljše besedilo z dvodelno zgradbo, pohvalil opise tržaškega krasa, a opozoril na gostobesednost, sentimentalnost in didaktičnost. Anton Slodnjak ga je imenoval za njeno najboljše delo, Franc Zadravec (1970: 317, citirano po Kveder 2016: 432) pa poudaril dosledno izpeljano naturalistično doktrino o dednosti ter ugotovil, da slog kljub naturalističnemu mehanizmu ni hladno faktografski, ampak »slog pesniških podob ter inverziranih in zato bolj ritmiziranih stavkov«. Erna Muser je zavrnila oznako Kvedrove kot zgolj naturalistke ter poudarila, da je pisala iz lastne življenjske nuje, ne po vzoru francoskih naturalistov. Matjaž Kmecl je šel še korak dlje in naturalistično oznako zavrnil, Njeno življenje je razumel kot ženski notranji monolog, dednost pa le kot eno od podob bolj univerzalnega katastrofizma. Silvija Borovnik je prispevala prvo feministično analizo in v Tildi prepoznala prvo mater morilko v slovenski književnosti ter poudarila, da roman opozarja na napačno vzgojo žensk. Katja Mihurko Poniž (2003: 64, citirano po Kveder 2016: 437) roman opredeljuje kot feministični roman, ki »spodbuja k premisleku o ženskosti« in predstavlja prelomno točko v prikazovanju konstituiranja ženske identitete; posebej je poudarila, da se Tilda definira v razmerju do sina, ki ga doživlja kot Drugega, kar jo na koncu pahne v tragični razplet.

Roman Hanka je Zofka Kveder napisala leta 1915 v hrvaščini in ga leta 1917 izdala pri Hrvatskem štamparskem zavodu. Zasnovala ga je kot pisemski (epistolarni) roman, v katerem protagonistka v pismih svojemu prijatelju in zaupniku Kazimirju razgalja osebna razočaranja in grozote prve svetovne vojne. Hanka je Poljakinja in mati dveh hčera, ujeta v nesrečen zakon z Nemcem Robertom. Dogajanje je pisateljica prestavila na Poljsko in v Prago, da bi se izognila cenzuri, a je iz njega mogoče razbrati politične in vojaške razmere na Slovenskem in Hrvaškem. Navdih za osrednji moški lik Kazimirja Staszyński je bil srbski socialist in pisateljičin prijatelj Dimitrij Tucović (Kveder 2016: 415).

Ivan Lah ga je označil za eno najlepših knjig vojne dobe, ki neusmiljeno razkrinka bedo ženskega življenja in vojne, pisateljica pa je zanj prejela nagrado Matice hrvatske iz Bubanovićevega sklada za leto 1916 (Kveder 1917: 2). V slovenščino sta ga za pisateljičino Izbrano delo leta 1938 poslovenili in priredili Marja Boršnik in Eleonora Kernc. Čeprav je bil napisan v hrvaščini, ga literarna zgodovina danes priznava kot ključen del tako slovenske kot hrvaške literarne dediščine. Sodobna literarna veda, med drugim Zvonko Kovač (2003: 121, citirano po Kveder 2016: 438), poudarja, da Hanka s svojo interkulturno perspektivo in introspekcijo v določenih pogledih presega celo roman Njeno življenje.

Viri in literatura:

Govekar, Minka, 1926: Slovenska žena. Ljubljana: Splošno žensko društvo.
Kovač, Zvonko, 2003: Romani Zofke Kveder. Hladnik, Miran, Kocijan, Gregor (ur.): Slovenski roman: Mednarodni simpozij Obdobja – metode in zvrsti, Ljubljana 5–7. december 2002. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 119–127.
Kristan, Anton, 1918: Kultura: Zofka Kveder-Demetrovič: Njeno življenje. Jugoslovan I/15 (16. februar 1918). 3.
Kveder, Zofka, 1909: Čeveljčki. Domači prijatelj 6/2 (1. februar 1909). 21.
Kveder, Zofka, 1898: Kapčev stric. Slovenka II/7 (1898). 152.
Kveder, Zofka, 1900: Misterij žene. Praga: E. Stivin.
Kveder, Zofka, 1917a: Hanka: ratne uspomene. Zagreb: Hrvatski štamparski zavod.
Kveder, Zofka, 1917b: Njeno življenje. Ljubljana: Slovenska matica.
Kveder, Zofka, 2016: Zbrano delo. Ur. Katja Mihurko Poniž. Knj. 4. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Kveder, Zofka, 2026: Vse silno, popolnoma brez mej: izbor avtobiografske kratke proze. Ljubljana: Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti; Nova Gorica: Založba Univerza.
Kveder, Zofka, b. l.: Moj literarni konfiteor. Zapuščina Zofke Kveder, fond Ms 1113, C. Delo, št. 39. Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana.
Lah, Ivan, 1936: Zofka Kvedrova. Žena in dom XI (1936). 402–403.
Lampe, Frančišek, 1900: Zofka Kveder: Misterij žene. Praga 1900. Dom in svet XIII/15 (1900). 479–480.
Listek. Iz nove pisarije. Slovenec XXVIII/165 (21. julij 1900). 1.
Književnost. Zofka Kveder: Misterij žene. Slovenski narod XXXIII/140 (21. junij 1900). 3.
Marija Ana, 1900: Listek: Spisi Zofke Kveder. Slovenski narod XXXIII/190 (20. avgust 1900). 1.
Mihurko Poniž, Katja, Tucovič Sturman, Vladka, 2006: Slovenke me več nočejo, Hrvatice me ne priznavajo čisto za svojo (Zofka Kveder v hrvaškem kulturnem življenju). Slovenci na Hrvaškem. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo. (Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva, 39). 161–171.
Župančič, Oton, 1918: Književnost in umetnost; Kveder-Demetrovič Zofka: Njeno življenje. Ljubljanski zvon XXXVIII/7 (1918). 439–440.