Mihael Stojan (1804-1863) je bil duhovnik, nabožni pisatelj, ki se je rodil zidarju Martu Stojanu in Mariji rojeni Makovic 1. septembra 1804 na Teharjah. Po končani teharski osnovni šoli je nekaj časa deloval kot pastir blizu Rogatca. Na pobudo teharskega duhovnika je bil poslan v nadaljnje šole, kjer je po končani gimnaziji v Celju doštudiral filozofijo v Gradcu in še leta 1830 bogoslužje v Celovcu. Kot kaplan je služboval v Trbovljah in Novi Cerkvi, kot namestnik v Mariji Reki, kot duhovnik pa na Gomilskem in v Braslovčah. Največji pečat kot duhovnik je pustil s svojim delovanjem v Braslovčah med letoma 1849 in 1863, kjer je opravljal tudi funkcijo dekana braslovške dekanije. V Braslovčah je ustanovil župnijsko knjižnico, na njegovo pobudo pa je bila braslovška cerkev obnovljena z rezbarijami in slikami znanega slikarja Matevža Langusa. V braslovški občini je opravljal tudi funkcijo okrajnega šolskega načelnika, kar je bilo v tistih časih nekaj normalnega, saj je imela duhovščina močan vpliv na izobraževanje, sami duhovniki pa so poučevali tudi verouk v šolah.
Na njegovo literarno, javno delo in zanimanje za slovenski jezik je močno vplival znameniti rimokatoliški škof lavantinske (kasnejše) mariborske škofije, pedagog, pisatelj in svetnik Anton Martin Slomšek doma iz Ponikve pri Šentjurju že med študijem v Celovcu, kjer je bil Slomšek duhovni vodja v celovškem semenišču. Bil je velik prijatelj Slomška, ki ga je usmeril v literarne in domoljubne vode. V Slomškovih Drobtinicah in drugih verskih publikacijah je objavil številne razprave predvsem na področju versko-vzgojne tematike, pridige in nekaj biografij. Leta 1856 je prevzel uredništvo Drobtinic in na tem mestu ostal do leta 1859/60. Iz tuje literature je prevajal molitve in prirejal molitvenike, med drugim Dušni raj v pobožnih molitvah (1838), Troje ljubeznivih otrok (1838), Ključek zlat nebeških vrat, Voditel proti oblubleni deželi (1843), Napeljevanje h keršanskimu življenju (1847) in druge. Napisal je tudi poučno knjigo Nauk porodništva za babice. Leta 1846 je napisal knjigo Miloserčnost do živali, v kateri je opredelil odnos do živali in navajal nasvete za mladino in starejše ljudi, kako naj ravnajo z živalmi in se opredelil za zaščito živali. Da je napisal to knjigo izhaja verjetno iz dejstva, da je pred duhovniško službo opravljal delo pastirja. V Braslovčah je umrl v starosti 59 let 10. aprila 1863, kjer je bil tudi pokopan.
Zapis o živalih in človeškem ravnanju z njo iz knjige Mihaela Stojana Miloserčnost do živali (Predgovor, str. 1)
»Živinca je božja stvar, je božji dar. Kdor jo brez potrebe pokončuje, gerdo z njo ravna in jo terpinči ali muči, je sovražnik božjiga dela.
Živina je pa razum tega tudi človeku silno potrebna reč in sicer tako potrebna, da bi v sedanjih časih brez nje clo živeti ne mogel. Ona je dostikrat nar veči kmetovo bogastvo. Tega pa ne spoznajo vsi ljudjé, kakor bi imelo biti, in se s terpinčenjem žival pregrešijo zoper božjo zapoved in zoper svoj lastni prid.
Takim nevednim ljudem oči odpreti in jih k lepimu zaderžavanju do žival napeljevati, je namen teh bukvic. Le pomislite, ljubi bravci, ko bi nam vsigamogočni Bog za pokoro, da z živino napačno ravnamo, vso žival le za eno leto z zemlje vzel: kaj bi počeli?«
