Oton Župančič je v Beli krajini preživel le prvih osem let svojega življenja, naslednjih pet let, ko je bil na šolanju v Novem mestu, se je domov vračal le ob počitnicah. Ko je bil star trinajst let, pa se je njegova družina za vedno izselila iz Bele krajine. In vendar so bila doživetja iz tega časa zelo pomembna za njegov kasnejši duhovni razvoj in za oblikovanje njegove umetniške podobe. Ljudsko izročilo, ki je bilo v teh krajih zelo izrazito, pa mu je vse življenje predstavljalo pomemben vir pesniškega navdiha.
Rod pesnikovega očeta Franca Zupančiča izhaja iz Selišč pri Dolenjskih Toplicah, kjer njegovi sorodniki živijo še danes. V literarni zgodovini je bolj znan rod njegove matere Ane Malič, ki je bila trgovčeva hči, domačinka iz belokranjske Vinice. Tu se je januarja 1878 v hiši svojega deda rodil pesnik Oton Župančič. Župančičeva rojstna hiša je pogorela v velikem požaru v Vinici že v času pesnikovega otroštva. Na njenem mestu so njegovi sorodniki kasneje postavili stavbo, ki danes spada pod okrilje Belokranjskega muzeja, v njej pa je urejena pesnikova spominska soba. Stavba je bila nazadnje prenovljena leta 2015. Razstava pa na sodoben način (virtualni, vizualni, z audio efekti) predstavlja pesnika, njegovo delo in okolje, v katerem je preživel otroštvo.
Ko je bil Župančič star dve leti, se je njegova družina iz Vinice preselila v Dragatuš, kjer je oče odprl trgovino in gostilno. Tam je pesnik s svojo družino, bratom Otokarjem in sestro Mimico (prvorojenka Slavica je umrla kmalu po rojstvu), preživljal srečno otroštvo in obiskoval prva dva razreda osnovne šole. Mnogo let kasneje je spomin na očetovo gostilno v Dragatušu in pisano paleto njenih gostov opisal v sestavku z naslovom Nagel pogled v preteklost. Oče je kasneje zaradi gospodarskega propada gostilno prodal ameriškemu izseljencu Jožefu Štefaniču, ki se je vrnil v domovino, in je danes še vedno v lasti njegovih potomcev.
