Obodi najstarejših belokranjskih vodnjakov so kamniti in imajo okroglo obliko. Praviloma so zidani iz grobo obdelanega lomljenca in tanke plasti apnene malte.
Prav iz besede cisterna izhaja beseda šterna, ki je najpogostejše pojmovanje za vodnjak na območju Bele krajine. Na širšem območju Semiča se pojavlja tudi oblika lešterna oz. leštirna. Omenjeni izrazi se uporabljajo za vodnjake na talno vodo, kot tudi za kapnice.
Kdaj so se pojavili prvi vodnjaki v Beli krajini, je težko določiti. Skoraj zagotovo so bile to zbiralne in filtrske cisterne graščin. Znanje o gradnji vodnjakov se je počasi iz graščin preneslo v mesta, trge in vasi. Številne graščine po Sloveniji so imele že v 17. stoletju enake vodnjake, kakršni so bili na kmetih v navadi šele v prvi polovici 20. stoletja.
Eden najstarejših vodnjakov v Beli krajini je Mihelčičev vodnjak na Brezovi rebri, ki ima vklesano letnico 4. junij 1864. Med starejšimi je tudi občinski vodnjak v Semiču iz leta 1873 in vaški vodnjak na talno vodo v Dragatušu iz leta 1880. S precejšno starostjo se ponašajo tudi vodnjaki Kočevarjev na območju Maverlena in Dobličke gore z letnicami 1868, 1875 in 1900. Velika večina vodnjakov nima vklesane letnice, zato je njihova starost težko določljiva. Vendar je zgoraj omenjena starost vodnjakov prej izjema kot pravilo. Kakšno je bilo stanje preskrbe z vodo konec 19. stoletja, lahko zaslutimo iz zapisa Janeza Trdine:
»Belo krajino tare še večja suša kakor Podgorje. Dežja pade dostikrat premalo, tudi potoki in studenci so redki. Ljudje si pomagajo z bornimi vodnjaki in blatnimi kali./…/ Bivši neko nedeljo tam (v Semiču op.a.), sem se moral čuditi, da dohajajo ljudje k deseti maši že ob devetih. Čisti pobožnosti skoraj nisem mogel pripisovati tolike pridnosti. Mož, ki sem ga vprašal za vzrok je rekel: V cerkev se nam ne mudi, prišli smo piti k župniku vode; domača se nam je posušila, ker že dolgo ne dežuje. Župnik mi je povedal, da mu popijejo vsako nedeljo po petnajst do dvajset kablov vode! Za Semičane je bil bogme zadnji čas, da so si naredili letos (1873) s pomočjo Kmetijske družbe velik občinski vodnjak.«
Leta 1900 je bila še vedno velika večina Belokranjskih hiš brez lastnega vodnjaka. Številni Belokranjci se spominjajo, da so se prvi vodnjaki v vaseh pojavili šele po prvi, večina pa šele po drugi svetovni vojni. Zgodnejša je bila množična gradnja vodnjakov le v krajih, ki so imeli skromne vodne vire in so bili od večjih vodotokov, v katere so hodili po vodo ob sušah, oddaljene ure hoda (Semič z okolico, kočevarske vasi).
Velike razlike v času izgradnje vodnjaka so se pojavljale tudi znotraj naselij. Čas izgradnje je bil močno odvisen od gmotnega položaja lastnikov. Revne hiše so pogosto imele kal, bogate vodnjake. Prvi vodnjaki so se pojavljali na velikih kmetijah ter na tistih domačija, katerih družinski člani so odšli na delo v Ameriko in finančno pomagali domačim.
Zaradi hudega pomanjkanja vode in drage gradnje vodnjakov, ki si je številni niso mogli privoščiti, so se v marsikaterem kraju odločili zgraditi skupen vaški, trški ali mestni vodnjak oz. kapnico. Za njihovo gradnjo so se odločili člani soseske, ali pa je gradnjo financirala Kmetijska družba, Banovina ali Higienski zavod iz Ljubljane.
V obdobju, ko so bogatejše hiše že imele vodnjake, revnejše pa še ne, so si ljudje vodo tudi izposojali. Izposojali so si jo večinoma le od najbližjih sosedov ali sorodnikov, če so se z njimi dobro razumeli. Pri tem gre za občutljivo temo, ki je bila v celoti odvisna od medosebnih odnosov. Pri nekaterih so si v času obilja vodo izposojali brez zadržkov, medtem ko drugi tega niso radi videli. Tako so števili zaradi sramu oz. ponosa raje hodili k izvirom. Vodo nekaterih lastnikov je bilo potrebno poplačati s pomočjo pri kmečkih opravilih. V času suše so nekateri lastniki svoje vodnjake zaklenili, tako da so se družine brez vodnjakov morale znajti po svoje.
Vodnjake pa so zaklepali tudi iz drugih razlogov. Eden je bila zagotovo varnost otrok, ki jih je voda od nekdaj privlačila. Tudi dvigovanje vode iz vodnjakov je bilo otrokom zaradi varnosti prepovedano; strašili so jih, da jih bo v vodnjak potegnil povodni mož, žabe ali pa kar voda sama.
Med 2. svetovno vojno so nekateri vodnjaki dobili povsem nove funkcije. V Brezovi rebri je vaški vodnjak služil kot zaklonišče pred sovražniki. Vhod v vodnjak so zakrili s hlodi in na varnem počakali na konec nevarnosti. Na Planini pod Mirno goro pa so v opuščene kočevarske vodnjake partizani spravljali sadje, ki ga je bilo v kočevarskih vaseh v izobilju. Iz njega so kasneje kuhali žganje, ki so ga uporabljali za razkuževanje ran, za pogum pa so ga dajali tudi ranjencem pred operacijami, saj na volj ni bilo narkotikov.
Kdaj so se pojavili prvi vodnjaki v Beli krajini, je težko določiti. Skoraj zagotovo so bile to zbiralne in filtrske cisterne graščin. Znanje o gradnji vodnjakov se je počasi iz graščin preneslo v mesta, trge in vasi. Številne graščine po Sloveniji so imele že v 17. stoletju enake vodnjake, kakršni so bili na kmetih v navadi šele v prvi polovici 20. stoletja.
Eden najstarejših vodnjakov v Beli krajini je Mihelčičev vodnjak na Brezovi rebri, ki ima vklesano letnico 4. junij 1864. Med starejšimi je tudi občinski vodnjak v Semiču iz leta 1873 in vaški vodnjak na talno vodo v Dragatušu iz leta 1880. S precejšno starostjo se ponašajo tudi vodnjaki Kočevarjev na območju Maverlena in Dobličke gore z letnicami 1868, 1875 in 1900. Velika večina vodnjakov nima vklesane letnice, zato je njihova starost težko določljiva. Vendar je zgoraj omenjena starost vodnjakov prej izjema kot pravilo. Kakšno je bilo stanje preskrbe z vodo konec 19. stoletja, lahko zaslutimo iz zapisa Janeza Trdine:
»Belo krajino tare še večja suša kakor Podgorje. Dežja pade dostikrat premalo, tudi potoki in studenci so redki. Ljudje si pomagajo z bornimi vodnjaki in blatnimi kali./…/ Bivši neko nedeljo tam (v Semiču op.a.), sem se moral čuditi, da dohajajo ljudje k deseti maši že ob devetih. Čisti pobožnosti skoraj nisem mogel pripisovati tolike pridnosti. Mož, ki sem ga vprašal za vzrok je rekel: V cerkev se nam ne mudi, prišli smo piti k župniku vode; domača se nam je posušila, ker že dolgo ne dežuje. Župnik mi je povedal, da mu popijejo vsako nedeljo po petnajst do dvajset kablov vode! Za Semičane je bil bogme zadnji čas, da so si naredili letos (1873) s pomočjo Kmetijske družbe velik občinski vodnjak.«
Leta 1900 je bila še vedno velika večina Belokranjskih hiš brez lastnega vodnjaka. Številni Belokranjci se spominjajo, da so se prvi vodnjaki v vaseh pojavili šele po prvi, večina pa šele po drugi svetovni vojni. Zgodnejša je bila množična gradnja vodnjakov le v krajih, ki so imeli skromne vodne vire in so bili od večjih vodotokov, v katere so hodili po vodo ob sušah, oddaljene ure hoda (Semič z okolico, kočevarske vasi).
Velike razlike v času izgradnje vodnjaka so se pojavljale tudi znotraj naselij. Čas izgradnje je bil močno odvisen od gmotnega položaja lastnikov. Revne hiše so pogosto imele kal, bogate vodnjake. Prvi vodnjaki so se pojavljali na velikih kmetijah ter na tistih domačija, katerih družinski člani so odšli na delo v Ameriko in finančno pomagali domačim.
Zaradi hudega pomanjkanja vode in drage gradnje vodnjakov, ki si je številni niso mogli privoščiti, so se v marsikaterem kraju odločili zgraditi skupen vaški, trški ali mestni vodnjak oz. kapnico. Za njihovo gradnjo so se odločili člani soseske, ali pa je gradnjo financirala Kmetijska družba, Banovina ali Higienski zavod iz Ljubljane.
V obdobju, ko so bogatejše hiše že imele vodnjake, revnejše pa še ne, so si ljudje vodo tudi izposojali. Izposojali so si jo večinoma le od najbližjih sosedov ali sorodnikov, če so se z njimi dobro razumeli. Pri tem gre za občutljivo temo, ki je bila v celoti odvisna od medosebnih odnosov. Pri nekaterih so si v času obilja vodo izposojali brez zadržkov, medtem ko drugi tega niso radi videli. Tako so števili zaradi sramu oz. ponosa raje hodili k izvirom. Vodo nekaterih lastnikov je bilo potrebno poplačati s pomočjo pri kmečkih opravilih. V času suše so nekateri lastniki svoje vodnjake zaklenili, tako da so se družine brez vodnjakov morale znajti po svoje.
Vodnjake pa so zaklepali tudi iz drugih razlogov. Eden je bila zagotovo varnost otrok, ki jih je voda od nekdaj privlačila. Tudi dvigovanje vode iz vodnjakov je bilo otrokom zaradi varnosti prepovedano; strašili so jih, da jih bo v vodnjak potegnil povodni mož, žabe ali pa kar voda sama.
Med 2. svetovno vojno so nekateri vodnjaki dobili povsem nove funkcije. V Brezovi rebri je vaški vodnjak služil kot zaklonišče pred sovražniki. Vhod v vodnjak so zakrili s hlodi in na varnem počakali na konec nevarnosti. Na Planini pod Mirno goro pa so v opuščene kočevarske vodnjake partizani spravljali sadje, ki ga je bilo v kočevarskih vaseh v izobilju. Iz njega so kasneje kuhali žganje, ki so ga uporabljali za razkuževanje ran, za pogum pa so ga dajali tudi ranjencem pred operacijami, saj na volj ni bilo narkotikov.
