Mušičeva ulica v Novem mestu se od leta 1993 imenuje po arhitektu Marjanu Mušiču. Potek: od ulice Valantičevo ob tovarni Revoz do Gubčeve ulice. Obsega 8 hišnih številk. V letih 1961 do 1993 je bila to Kotarjeva ulica.
Marjan MUŠIČ Arhitekt, konservator, univerzitetni profesor in akademik
Rodil se je 16. novembra 1904 v Kandiji (brat Alojza, Draga in Jurija). Že leta 1920 je s 24 risbami sodeloval pri kulturno umetniški manifestaciji »novomeška pomlad«. Po maturi na novomeški gimnaziji se je leta 1923 vpisal na študij arhitekture v Ljubljani, kjer je bil Plečnikov učenec. Pod njegovim vodstvom je Mušič oblikoval svoje nagnjenje do kulture prostora in bivanja. Že v seminarskih delih se je lotil urbanistične problematike Novega mesta.
Po vojni je bil redni profesor za zgodovino arhitekture na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Kot arhitekt in izvedenec za spomeniško-varstvena vprašanja je sodeloval pri obnovi rodnega Novega mesta, pa tudi v tujini. Prispeval je bistven delež pri obnovi porušenega Zadra, dokumentiral in reševal je renesančne dvorce v Dubrovački Rijeki in odločilno vplival na rešitev mednarodno pomembnega zgodovinskega spomenika Sv. Sofije na Ohridu, bil je član nacionalnega komiteja UNESCO za rešitev spomenikov stare Nubije in Egipta … Leta 1972 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju arhitekture, od leta 1979 je bil redni član SAZU-ja.
V Novem mestu je v letih 1951-1953 vodil ureditev Ljubljanskih vrat, kompleksa Študijske knjižnice s spominsko ložo, preureditev Križatije v stavbo Dolenjskega muzeja, ureditev Glavnega trga, in sicer Spominskega stebra, ploščadi pred Rotovžem, vodnjaka in arkad. V letih 1960-1961je vodil obnovo porušenega in požganega gradu Otočec. Leta 1955 je prejel Trdinovo nagrado, za zasluge k razvoju Novega mesta pa je bil imenovan za častnega občana novomeške občine (1979).
Nekaj del iz njegovega bogatega opusa: Obnova slovenske vasi, zbirka člankov in razprav Arhitektura in čas, Arhitektura slovenskega kozolca, Veliki arhitekti I., II. in III. Z zadnjo knjigo Jože Plečnik se je oddolžil svojemu velikemu učitelju. Novemu mestu je poklonil Novomeško pomlad (1974), korenine svojega porekla pa je razkril z izdajo mladostnih spominov strica Karla Claricija, ki je svoja dijaška leta preživel na Dolenjskem in v Novem mestu – Spomini na mladost (1981).
Umrl je 6. januarja 1984 v Portorožu, pokopan pa je v družinskem grobu na pokopališču v Šmihelu v Novem mestu.
Rodil se je 16. novembra 1904 v Kandiji (brat Alojza, Draga in Jurija). Že leta 1920 je s 24 risbami sodeloval pri kulturno umetniški manifestaciji »novomeška pomlad«. Po maturi na novomeški gimnaziji se je leta 1923 vpisal na študij arhitekture v Ljubljani, kjer je bil Plečnikov učenec. Pod njegovim vodstvom je Mušič oblikoval svoje nagnjenje do kulture prostora in bivanja. Že v seminarskih delih se je lotil urbanistične problematike Novega mesta.
Po vojni je bil redni profesor za zgodovino arhitekture na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Kot arhitekt in izvedenec za spomeniško-varstvena vprašanja je sodeloval pri obnovi rodnega Novega mesta, pa tudi v tujini. Prispeval je bistven delež pri obnovi porušenega Zadra, dokumentiral in reševal je renesančne dvorce v Dubrovački Rijeki in odločilno vplival na rešitev mednarodno pomembnega zgodovinskega spomenika Sv. Sofije na Ohridu, bil je član nacionalnega komiteja UNESCO za rešitev spomenikov stare Nubije in Egipta … Leta 1972 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju arhitekture, od leta 1979 je bil redni član SAZU-ja.
V Novem mestu je v letih 1951-1953 vodil ureditev Ljubljanskih vrat, kompleksa Študijske knjižnice s spominsko ložo, preureditev Križatije v stavbo Dolenjskega muzeja, ureditev Glavnega trga, in sicer Spominskega stebra, ploščadi pred Rotovžem, vodnjaka in arkad. V letih 1960-1961je vodil obnovo porušenega in požganega gradu Otočec. Leta 1955 je prejel Trdinovo nagrado, za zasluge k razvoju Novega mesta pa je bil imenovan za častnega občana novomeške občine (1979).
Nekaj del iz njegovega bogatega opusa: Obnova slovenske vasi, zbirka člankov in razprav Arhitektura in čas, Arhitektura slovenskega kozolca, Veliki arhitekti I., II. in III. Z zadnjo knjigo Jože Plečnik se je oddolžil svojemu velikemu učitelju. Novemu mestu je poklonil Novomeško pomlad (1974), korenine svojega porekla pa je razkril z izdajo mladostnih spominov strica Karla Claricija, ki je svoja dijaška leta preživel na Dolenjskem in v Novem mestu – Spomini na mladost (1981).
Umrl je 6. januarja 1984 v Portorožu, pokopan pa je v družinskem grobu na pokopališču v Šmihelu v Novem mestu.
