Društvo Južni Sokol iz Ljubljane, prvo sokolsko društvo na Slovenskem, si je ob svoji ustanovitvi prizadevalo, da bi v čim več krajih ustanovilo svoje podružnice. Eno prvih so ustanovili v Kranju: najprej se je imenovala Sokol Kranj, kasneje Gorenjski Sokol.
Južni Sokol je ustanavljanje podružnic v krajih izven Ljubljane spodbujal tudi z izleti v večje kraje. 29. junija 1864 je organiziral telovadni nastop pod Gaštejem v Kranju. Čez slaba dva meseca so v Kranju narodno zavedni meščani ustanovili svojo podružnico Južnega Sokola. V začetku leta 1865 se je podružnica, ki je imela 19 članov, oblikovala v samostojno društvo Sokol Kranj. Podobno kot ljubljanski »starejši brat« tudi kranjski Sokol svoje dejavnosti ni usmerjal le v telovadbo, temveč je prirejal tudi kulturne in družabne prireditve.
22. januarja 1865 so kranjski Sokoli organizirali ples, na katerem so sodelovali tudi člani Južnega Sokola. Slednji so kranjskim bratom podarili prvo telovadno orodje. Kranjski Sokoli so si telovadišče uredili na nekdanjem Kalkarjevem vrtu (danes Slovenski trg). Potem ko je kranjska deželna vlada leta 1867 prepovedala društvo Južni Sokol, je tudi kranjski Sokol prenehal delovati. Zadnji dejavnosti Sokolov iz Kranja pred ukinitvijo sta bili shod v Ljubljani februarja 1867 in izlet na sv. Jošta 11. maja istega leta.
Sokolsko društvo je v Kranju ponovno začelo delovati leta 1870, in sicer pod imenom Gorenjski Sokol. Navzven je društvo svojo samostojnost izkazovalo med drugim tudi s tem, da so njegovi člani nosili drugačen sokolski kroj kot v drugih sokolskih društvih: namesto rdečih so imeli modre srajce, namesto sokolskih čepic pa nizke klobuke z rdeče-belim cofom. To ni bilo v skladu z idejo o enotnosti slovenskega sokolskega gibanja, kar je še posebej kritiziral podstarosta ljubljanskega Sokola Peter Grasselli. Člani Gorenjskega Sokola so sicer obljubili, da bodo na »prvem občnem zboru glasovali za premenitev sokolskega kroja«, toda to se kasneje ni zgodilo.
Priljubljena oblika delovanja Gorenjskega Sokola so bili izleti v bližnjo okolico Kranja, še zlasti na Jošta. Udeleževali so se tudi izletov ljubljanskega Sokola (v Kamnik in Škofjo Loko). Namen teh izletov je bil širiti sokolsko gibanje in ustanavljati nova sokolska društva. Telovadba še vedno ni bila glavna dejavnost Gorenjskega Sokola: »O razdelitvi vadbenega časa, o razdelitvi vaj, o vaditeljskem zboru se tu niti govoriti ne more. Telovadi se takrat, kadar se par članov snide. Načelnik brat Prosenc mi je kazal sicer mnogo dobre volje in ljubezni do telovadbe, a jeden sam ne more vse biti.« Društvo je počasi nazadovalo, k čemur je veliko prispeval tudi vedno hujši pritisk, ki ga je avstrijska oblast izvajala nad delovanjem nenemških društev. Ljubljanski Sokol se je sicer obdržal, Gorenjski Sokol pa je leta 1872 prenehal delovati. Zadnja vest o njegovem delovanju je iz 14. julija, ko so se njegovi člani udeležili izleta ljubljanskega Sokola v Škofjo Loko.
Viri in literatura:
Deset let sokolskega življenja: podlistek. V: Gorenjec: političen in gospodarski list, 21. april 1906, št. 16, str. 1–2; 28. april 1906, št. 17, str. 1–2; 5. maj 1906, št. 18, str. 1–2.
Žontar, Majda: Kulturni razvoj Kranja in okolice od šestdesetih let 19. stoletja do prve svetovne vojne. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina, 1980, str. 171–172.
80. obletnica ustanovitve Sokola v Kranju, 25. letnica Partizana. V Kranju: Partizan, 1976, str. 10–11.
