Ivan, po domače Netko, je na jesen življenja opisal svojo življenjsko zgodbo. Njegove zapise je vsa leta z veliko ljubeznijo hranila hčerka Marica Merljak.
Spomine je pisal v letih 1967 in 1968, ko sta z ženo Olgo živela pri hčerki Marici v Portorožu. V njih spoznamo Ivanovo življenjsko zgodbo, z vsemi izkušnjami, ki so ga spremljale od otroštva: izguba očeta, izkušnja prve svetovne vojne, begunstvo, obdobje fašizma in odhod v tujino. Podobno usodo je v tistih letih izkusilo še mnogo primorskih ljudi.
Po prvi svetovni vojni so se naši ljudje znašli v zelo težkem ekonomskem položaju, ki se mu je pridružila še italijanska fašistična raznarodovalna politika, zato so mnogi odšli v tujino. Ivanova žena Olga (takrat še njegovo dekle), je odšla leta 1923 v Egipt. Pri tem ji je pomagala sorodnica Franka Martelanc, ki je že pred prvo svetovno vojno služila v Egiptu in je potem postala redovnica. Olga se je zaposlila kot varuška. Ko je Ivan izgubil službo pri italijanski železnici, se je tudi on odločil, da pojde v tujino. Najprej je načrtoval odhod v Argentino. S posredovanjem gospe, pri kateri je delala Olga, pa je tudi on prišel v Egipt. Ivan in Olga sta se poročila v Egiptu 21. novembra leta 1926. Najprej se jima je rodila Marica (1927), šest let kasneje Ivo. Ivan je bil 22 let zaposlen kot šofer in mehanik v šolskem zavodu College St. Jean Baptiste de La Salle v Bab-el-louku, ki ga je obiskoval tudi sin Ivo. Delo je bilo redno, vendar zelo odgovorno. V poletnem času, ko ni bilo pouka, je v šoli opravljal razna hišniška opravila. Olga je po poroki ostala doma.
Ivan je bil velik narodnjak. Že v mladih letih je bil dejaven v društvenem življenju domačega kraja, potem pa v Kairu, kjer so ga 9. februarja 1930 na občnem zboru Društva sv. Cirila in Metoda izvolili za predsednika društva. Družina Merljakovih je bila pri kairskih Slovencih poznana zaradi gostoljubnosti in prijaznosti, ki je niso nikomur odrekli. Pri njih so se zbirali za praznike. V Egiptu so bile tudi Olgini sestra in svakinja, Ivanova sestrična Albina Arčon in druge ženske iz Volčje Drage. V spominih Franca Vidriha iz Podrage lahko preberemo, da je Ivan opravljal tudi ekonomske posle v hiši, kjer so bili nastanjeni slovenski fantje, ki so kot vojni ujetniki prišli po porazu sil osi v angleško ujetništvo in so v Kairu opravili padalski in radiotelegrafski tečaj v času od 19. januarja do konca maja leta 1943. Olga pa je bila tu kuharica in gospodinja.
Po pripovedovanju hčerke Marice je oče Ivan težko prenašal tamkajšnjo vročino. Bil je bolehen in potreboval je vse več zdravstvene nege. Po končani drugi svetovni vojni se je takoj, ko je bilo mogoče vrnil v domovino. S seboj je vzel sina Iva , ker je želel, da bi obiskoval slovenske šole. Sorodniki so jima ob vrnitvi pomagali, vseeno je bilo težko. Marica je pripovedovala, da so bili od malega vzgojeni, da Egipt ni njihova dežela, da tam živijo, a ne spadajo tja in da je njihova domovina Slovenija: »Ko smo se vrnili, je bilo zelo hudo. Soočati smo se morali s povojno Jugoslavijo-Slovenijo in povojno Vipavsko dolino. Večkrat smo se vprašali, zakaj smo se sploh vrnili. Ko si pristal na realnih tleh, pa si ugotovil, da Egipt ni bil tvoja domovina in da si šele sedaj res doma. In srečna sem bila, da smo prišli domov.«
Spomini Ivana Merljaka so po dogovoru z gospo Marico objavljeni z manjšimi pravopisnimi in uredniškimi posegi. Rojstne in druge podatke o družini Ivana Merljaka je posredovala gospa Vanda Masten, poročena Ožbot, iz rodovnika, ki ga je napisala leta 2000.
