Janez Jalen je bil rojen 26. maja 1891. Bil je zelo živahen, bister je bil tudi in radoveden, da je kaj. Rad je bil vedno poleg, kadar se je kaj dogajalo. Jalen je v odraslih letih večkrat rekel, da je imel izjemno mladost. Oče je bil odličen poznavalec narave, za tiste čase razgledan in ga je veliko naučil, mama pa je bila odlična pripovedovalka.
Osnovno šolo je obiskoval na Breznici, gimnazijo pa najprej v šolskem letu 1902/03 Prvo državno v Ljubljani, nato pa v Kranju na tamkajšnji cesarsko-kraljevi Cesarja Franca Jožefa gimnaziji. Pozneje se v pismih spominja teh let kot težkih, pravi, da je bil prepuščen sam sebi; da se je moral znajti, kakor je vedel in znal.
Po končani gimnaziji se je odločil za lemenat. Sprejet je bil 11. septembra 1911. Dokaj let pozneje je v osebnem pismu poudaril, da se je za duhovniški poklic odločil popolnoma svobodno, brez pritiskov domačih. Proti koncu študija je bil položaj zelo zapleten, saj je že divjala prva svetovna vojna. Dolgo ni vedel, ali bo lahko posvečen med vojno ali bo moral počakati do konca. Vendar so se stvari uredile, tako da je bil posvečen 23. junija 1915. Nova maša je bila 27. junija – na Breznici.
Prvo kaplansko mesto Janeza Jalna je bilo v Srednji vasi v Bohinju, četrtega maja 1917 je nastopil službo vojnega kurata. Najprej je nekaj časa služil pri petem dragonskem polku v Lvovu, nato pa je bil prestavljen v Lebring, imenovan tudi Stradališče. O tem poglavju svojega življenja je napisal tri krajša besedila, poleg teh pa je na temo prve svetovne vojne napisal še nekaj kratkih pripovedi.
Že kot kaplan v Trnovem je začel poučevati verouk na barjanski ljudski šoli. Tam je le nadomeščal rednega kateheta, 1. aprila 1921 pa je bil nastavljen kot katehet na Osemletni ljudski šoli v Mostah. Stanoval je v stolnem župnišču v Ljubljani.
V letih 1930 in 1931 je bil kurat v bolnišnici za duševne bolezni na Studencu, od koder je bil odpuščen, ker se ni udeležil volitev. Leta je 1932 kot scenarist sodeloval pri snemanju prvega slovenskega igrano-dokumentarnega filma Triglavske strmine. 30. novembra 1932 je bil imenovan za ekspózita v Notranjih Goricah, kjer se je navdušil nad Barjem in začel »iskati v njega davnino«.
Do začetka druge svetovne vojne je imel Janez Jalen še veliko stika z domačimi in sovaščani na Rodinah. Za rodinsko cerkev sv. Klemena je kupil nove orgle, na katere še zdaj igrajo. Še posebej v letu 1938 je bil z Rodinci zelo povezan, saj je uredil in plačal vse formalnosti za gradnjo vodovoda v vasi. Res so vodovod zgradili, kot priznanje pa so mu po zelo ugodni ceni omogočili pridobitev zemljišča pod Skokom, ki mu je bilo že od otroštva zelo všeč in si je vedno želel imeti tam vsaj preprosto zatočišče. Zdaj si je lahko postavil hišico, toliko veliko, da je lahko postavil vanjo posteljo in štedilnik. O svojih občutkih takrat, ko je postal lastnik zemljišča, piše v kratki pripovedi Na svojem. Tam, pod Skokom, je tudi veliko pisal.
Janez Jalen je začel objavljati v letu 1923, ko je v Domu in svetu in pozneje v knjigi izšla drama Dom, ki je po mnenju mnogih njegova najboljša drama. Skupaj z dramama Srenja in Bratje tvori dramsko trilogijo. Tema enodejanke Nevesta, ki je izšla leta 1929 v Domu in svetu, so posledice boja za severno mejo na Koroškem. V knjigi je izšla resna igra Grobovi. V njej je glavna tema prenos greha in pokore iz roda v rod – trpljenje zaradi grehov staršev prehaja na naslednje rodove. V tipkopisu je ostala žalostna igra izpod Triglava z naslovom Rojenice.
Ob njegovih dramskih besedilih se spomnimo še tega, da je napisal scenarij za prvi slovenski igrano dokumentarni film Triglavske strmine.
Potem ko se je odpovedal dramatiki, je začel pisati kratke pripovedi, ki so izhajale v takratni periodiki od leta 1925 naprej, leta 1940 jih je izdal v zbirki Previsi, niz dogodkov, vendar le petindvajset; za knjigo je leta 1941 dobil Prešernovo literarno nagrado mesta Ljubljane.
Leta 1941 je pri Konzorciju Slovenca izšla povest Trop brez zvoncev, v kateri se prepleta življenje Bohinjcev z vsemi njihovimi peripetijami, tudi kriminalnimi dejanji, in dogodivščinami.
V letih 1942 in 1943 je izšlo Jalnovo najbolj znano delo – trilogija Bobri. Roman Ograd je v knjigi prvič izšel pri goriški Mohorjevi družbi leta 1951, prej pa je v letu 1942 izhajal v Domu in svetu.
Jalnova dela so večerniška v dobrem smislu. Na površini v njih prevladuje idiličnost, v globini njegovih oseb pa se dogajajo boji in katarze, ki jim pomagajo notranje rasti in človeško dozorevati. Značilna za njegova dela je usmerjenost h kvalitetnemu koncu, ki je nekaj čisto drugega kot tako imenovani ‘happy end’. Jalnovski konec je najboljši možen konec za določeno osebo, seveda pa se je morala ta oseba sama dokopati do njega.
Med drugo svetovno vojno je bil Jalen v Ljubljani, le kdaj pa kdaj je na skrivaj odšel na Rodine. Sodeloval ni z nobeno stranjo, pomagal pa, če je bilo treba zaradi življenja, vsem. Svoj pogled na vojno in vojskovanje je zelo nazorno pokazal v povesti Razpotja.
Po vojni je bil najprej za nekaj časa nastavljen v Lescah in na Breznici, nato dobre tri tedne zaprt, februarja 1948 je bil prestavljen v Grahovo. To je bila zahtevna župnija. Sprejel jo je na prošnjo škofa Antona Vovka, čeprav mu je kot upokojencu ne bi bilo treba.
Janez Jalen si je v starosti zaželel, da bi bil bliže doma, na Gorenjskem. Škof Anton Vovk mu je ustregel in ga leta 1957 premestil v Ljubno na Gorenjskem. Tja je prišel prav 1. decembra. Tudi v Ljubnem so ga imeli radi in so še vedno ponosni, da je bil tak pisatelj njihov župnik. V Ljubnem je napisal drugi in tretji del Vozarjev.
Zadnja leta pred smrtjo je Janeza Jalna kar precej prizadela skleroza. Jedel je lahko le tekočo hrano, ker ni mogel žvečiti. Zaradi tega je v slabem letu pravzaprav shiral in 12. aprila 1966 umrl. Njegov pogreb je bil veličasten, prav tako kot pogreb Ostrorogega Jelena.
