Industrijsko gasilsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1876, zelo verjetno pa je neka oblika obrambe pred ognjem bila organizirana že pred formalno ustanovitvijo. Do ustanovitve društva je bila naloga gasilskih čuvajev v delavnicah predvsem preprečevati požare, saj za učinkovito posredovanje še niso bili primerno izurjeni. Ob morebitnih požarih so na intervencijo poklicali takrat že nekaj let delujočo gasilsko enoto Maribor mesto. Ustanovitev prostovoljne požarne brambe v delavnicah leta 1876 je temeljito spremenila organizacijo požarnovarstvene službe. Dolžnosti čuvajev so prevzeli prostovoljni gasilci, ki jim je predsedoval predstojnik delavnice, v posameznem oddelku (v začetku so bili štirje) pa je bilo sedem gasilcev, ki jih je vodil brizgalni mojster. Upravljali so samo z dvema ročnima brizgalkama na kolesih ter drugo manjšo gasilsko opremo. Prve uniforme in čelade so pridobili šele leta 1916.
Kot prvi Slovenec je vodstvo čete leta 1923 prevzel Jože Alt, s prevzemom uprave delavnic v domače roke pa se je začelo tudi intenzivnejše usposabljanje novih članov gasilske čete. Prvi gasilski mojstri slovenskega rodu so bili: Peter Franko, Franc Potočnik, Karel Grušovnik, Hugo Marusig, Ivan Čop in Hinko Kesler. Leta 1935 je bila gasilska četa sprejeta v članstvo okrajne gasilske zveze Maribor.
Ob okupaciji leta 1941 je okupator prevzel gasilsko četo, njene slovenske vodje pa zamenjal. Po osvoboditvi so se v gasilske vrste vrnili slovenski člani in pomagali pri obnovi uničene tovarne. Poveljstvo so prevzeli Oskar Bizjak, Franc Vidic ter Srečko Koren. Leta 1950 je bila ustanovljena industrijska zavodska gasilska in narodna milica, ki je štela 16 članov, poleg nje pa je delovala še prostovoljna gasilska četa, ki je imela 34 članov. Leta 1951 so bili gasilci ponovno poenoteni, vodil pa jih je Anzelm Habinc.
Prva avtocisterna, ki so jo dobili gasilci v podjetju, je bilo predelano vozilo Gref-Stiff, ki jim ga je uprava podjetja odstopila v predelavo. V montažnem oddelku so izdelali cisterno in jo 1954 predali v uporabo. Ta jim je služila do leta 1969, ko je društvo dobilo novo, moderno avtocisterno. Društvo je leta 1955 dobilo tudi svoj čoln, v uporabo ga je predal direktor podjetja Franjo Štrucl na Mariborskem jezeru.
Gasilsko društvo je imelo 10 častnikov, 17 podčastnikov, 59 izprašanih gasilcev ter 6 neizprašanih gasilcev. Med njimi je bilo 18 strojnikov, 3 poklicni šoferji in 20 šoferjev amaterjev. Povprečna starost gasilcev je bila 34 let.
Leta 1969 je vodenje društva prevzel Anton Petek, poveljnik je postal Anton Cvetko. Že v septembru tega leta je društvo organiziralo republiško prvenstvo industrijskih gasilskih enot. Tekmovanje je potekalo na stadionu na Poljanah 27. 9. 1969, udeležilo pa se ga je 11 industrijskih gasilskih društev.
Ob 95. obletnici društva (1971) je društvo dobilo v uporabo naslednjo mehanizacijo: kombinirano avtocisterno TAM 5500, gasilski kombi IMV z opremo, 1600 m gumiranih gasilskih cevi B in C ter drugo gasilsko opremo. Formirana je bila tekmovalna desetina, ki je na tekmovanjih dosegala zavidljive uspehe. V njej so bili: Jože Hrelja, Franc Ogrizek ml., Marjan Vrabl, Milan Strah, Peter Lencl, Stanko Kerec, Franc Lazar, Jože Krušnik, Alojz Danko, Franc Šrimpf in Ivan Rozman, vodila pa sta jih Jože Bele in Franc Ogrizek st. Društvo je nabavilo 80 novih paradnih uniform in 70 delovnih oblek.
V 70-ih letih je poveljstvo prevzel Franc Gregurič, podjetje pa je društvu dodelilo še nalogo čiščenja snega. V ta namen so nabavili dva moderna pluga ter rolbo za odmetavanje in nakladanje snega. V svojih prostorih je društvo uredilo še rusko kegljišče in mizo za namizni tenis, člani pa so se udeleževali tekmovanj za športno značko TRIM. Leta 1976 je imelo društvo 64 članov.
