Gora Oljka in njeni popotniki

Cerkev na Gori Oljki je kmalu po nastanku prerasla v znamenito romarsko svetišče, v katerem so slikarsko in kiparsko ustvarjali naši največji baročni mojstri, enega od vrhuncev v razvoju cerkve pa je prav gotovo pomenila tudi pridobitev relikvije – trupla sv. Teodorja, ki ga je za cerkev iz Rima leta 1767 pridobil polzelski križarski komendator Helfenthal. Izpostavljena lega hriba z mogočno dvostolpno cerkvijo, posvečeno starodavni legendi sv. Križa, k človeškim težavam obrnjena zavetnika sv. Jošt in sv. Neža, dramatično razgibana cerkvena notranjost z bogato okrašeno relikvijo sv. Teodorja in ljudski sloves čudežev so brez dvoma zaznamovali prihajajoče ter v njih sprožali močna verska občutja.

Neposredna priča ljudskih pobožnosti, ki so organizirano potekale tudi na Gori Oljki, je odpustek, natisnjen v Gradcu leta 1779, ki ob »pomoči sv. Jošta in sv. Neže mogočni bratovščini, sklenjeni s Kristusovim trpljenjem in ustanovljeni na Gori Oljki za pridobitev srečne smrti« nalaga svojim članom ter ostalim vernikom posebne duhovne obveznosti. Po stopnji pobožnosti, ki jo je lastnik odpustka v svoje kesanje vložil, se je ravnala tudi stopnja posmrtnega odpuščanja grehov; možno si je bilo izprositi delno ali celo popolno odpuščanje in se s tem rešiti trpljenja v vicah. Na naslovni strani prečno preganjenega lista se nahaja napis »Resničen odtis podobe čudežne in milosti polne Gore Oljke v polzelski fari in celjski četrtiji«, pod podobo pa so na roko izpisani podatki, da se je 10. junija 1781 bratovščini očitno priključil Petrus Janežič (Jančič), ki mora od dneva vpisa vsak petek moliti sedem očenašev, zdravamarijo in vero.