Papirniški pihalni orkester Vevče velja za enega izmed najboljših amaterskih pihalnih orkestrov v Sloveniji. Pohvali se lahko z dolgoletno tradicijo, saj godbeniki skupaj muzicirajo že 124 let.
Leta 1896 so delavci Papirnice Vevče ustanovili Socialdemokratko stranko v Spodnjem Kašlju in Krščanskosocialno delavsko društvo v Polju. Srečevali so se na strankarskih shodih in sestankih, na katerih se je porodila zamisel o godbi, ki bi pritegovala občinstvo in s tem dala stranki večjo veljavo. V letu 1900 je gospod Malahovski, papirničar češkega rodu, na pobudo društva, ki so ga ustanovili delavci Papirnice Vevče, zbral dvanajst godbenikov – začetnikov in ustanovil godbo na pihala.
Denar za nakup inštrumentov so zbrali s članarino in drugimi prispevki. Godba je pod njegovim strokovnim vodstvom avgusta leta 1900 prvič nastopila in dosegla med domačini in delavci tovarne veliko zanimanja. Da se je zamisel o godbi tako hitro uresničila, gre pripisati takratnim časom, ko so se ustanavljala sokolska društva, ki so za svoje nastope potrebovala godbe – nastop telovadcev in godbe je vedno pritegnil množico ljudi.
Leta 1903 je novi nemški direktor Papirnice Vevče, ki je bil tej zvrsti glasbe zelo naklonjen, godbi ponudil pomoč. Pripeljal je tudi nemške godbenike. Uspehi so bili hitro vidni, godba se je številčno okrepila in kakovostno izostrila. Z odvisnostjo od Papirnice Vevče pa je izgubila tudi strankarski značaj. Nov kapelnik se je poučevanja godbenikov lotil še bolj sistematično kot njegov predhodnik.
Ob vnovični menjavi direktorja je podjetno znova izgubilo posluh za godbo. Leta 1909 je Gasilsko društvo Zgornji Kašelj – Zalog, odkupilo inštrumente, hkrati pa so h gasilskemu društvu pristopili tudi godbeniki. Niso pa mogli dobiti kapelnika. V godbi je več let deloval Feliks Svetek iz Slap, ki je imel izreden posluh za glasbo. Ker kapelnika ni bilo, se je z vso zavzetostjo lotil še vaj in uspel. Ni pa mu bilo všeč, da je godba delovala v okviru gasilskega društva.
Ker primernih prostorov za vadbo ni bilo, so godbeniki vadili v Feliksovi rojstni hiši v Slapah. Njegov oče Janez Svetek je imel mizarsko in pogrebništvo obrt, tako da je imela godba vaje med krstami, angelčki in križi, kar je navdihovalo pogrebne koračnice, ki so jih velikokrat igrali. Predlagal je, da bi se godba pripojila k Prosvetnem domu in Orlovskemu telovadnemu društvu Polje. Skupaj z županom Polja, Luko Strahom, in drugimi vaškimi veljaki, so župniku Janezu Müllerju svetovali odkup inštrumentov od Gasilskega društva. To se je tudi zgodilo in godba je imela na razpolago dvorano za vaje in priložnost za večje nastope. Poimenovali so se Orlovska godba iz Polja.
S prostorsko in gmotno ureditvijo se je dejavnost godbe razmahnila. Godba je postala glasnik slovenstva in slovenske samozavesti v času, ko je imelo nemštvo med Slovenci velik družbeni in gospodarski vpliv. Nastopali so na cerkvenih slovesnostih, procesijah, pogrebih, telovadnih nastopih Orlov, prireditvah v okviru Prosvetnega doma, proslavah državnih praznikov, veselicah, izletih, gostovanjih v Domžalah, Dolskem, Hrušici, Bledu, na Urhu, v Ljubljani in drugod.
Po izbruhu prve svetovne vojne je bilo v vojsko vpoklicanih več kot polovica godbenikov. Znašli so se na bojiščih Srbije, Karpatov, Galicije in po letu 1915 tudi na soški fronti. Več njenih članov se ni nikoli vrnilo domov. Med vojno godba ni delovala, z vzpostavitvijo miru pa je dejavnost znova oživela, čeprav je bil osip članstva velik. V okrnjeni postavi so godbeniki nastopali na žalnih slovesnostih ter sprejemih ranjencev na železniški postaji v Zalogu in Polju. Po vojni se je godba okrepila s šestnajstimi mladimi godbeniki in je tako štela kar 38 članov. Za kapelniško palico je ponovno poprijel Feliks Svetek.
Godbeniki nekaj časa niso bili vključeni v nobeno društvo, leta 1936 pa je takratna banska uprava v Ljubljani na prošnjo godbenikov dovolila ustanoviti Glasbeno društvo Polje. Imelo je 30 rednih in 21 podpornih članov. Od ravnatelja Osnovne šole Polje Viktorja Miheliča, ki je bil izvrsten pevovodja, in občine Polje so dobili dovoljenje za vadbo v šolskih prostorih. Prav od tega časa pa do prihoda italijanskih okupatorjev aprila 1941 je godba dosegla svoj največji vzpon.
Med vojno je godba znova prenehala z nastopanjem. Maja 1945 pa je neutrudni in vztrajni organizator Feliks Svetek, čeprav star že skoraj šestdeset let, sklical godbenike, da so poiskali inštrumente, in začel z vajami, ki so spet potekale med krstami v očetovi mizarski delavnici.
Zadnjih 50 let 20. stoletja je bila vevška godba izredno dejavna. V godbeno glasbeno kulturo so se pričele vnašati skladbe modernih slovenskih skladateljev Arniča in Adamiča kot tudi priznanih tujih. Leta 1963 se je godba preimenovala v današnji Papirniški pihalni orkester Vevče. Da bi orkester lahko izvajal zahtevnejše skladbe, je pričel sodelovati z Glasbeno šolo Moste, kjer je pridobival mlade glasbenike. Danes igra orkester raznovrstno glasbo, ki motivira glasbenike in privablja vse večji krog poslušalcev. Godbeni dom je bil v tem času tudi prenovljen in razširjen.
