Statistični podatki iz leta 1938 kažejo, da je bila povprečna poraba papirja v Jugoslaviji izredno majhna, znašala je skromnih 4,5 kg papirja na prebivalca, medtem ko sto v ZDA porabili 170 kg, v Švici 56 kg, v Nemčiji 43 kg in v Avstriji 25 kilogramov.
Eden izmed vzrokov za tako nizko porabo papirja je bila nizka stopnja splošne in kulturne razvitosti ter majhna zmogljivost domače papirne industrije. Po vojni lahko za papirnico govorimo o treh obdobjih: v prvem, ki je trajal med letoma 1945 in 1946, gre za obnovo tovarne; sledilo je načrtno gospodarjenje med letoma 1947 in 1950 ter obdobje samoupravljanje od leta 1950 dalje.
Po podatkih iz papirnice so v letu 1929 izdelali 13.440 ton papirja – takšno produkcijo so po vojni presegli šele leta 1950, ko so izdelali 16.698 ton. Leta 1954 se je po zagonu novega stroja proizvodnja povečala, niso pa dosegli povpraševanja po papirju, ki je takrat znašalo 32.000 ton papirja letno. Jugoslovanski trg je papirnica na Vevčah oskrbovala v letu 1959 z 31 %. Razvoj papirne industrije v Jugoslaviji se je pospešil leta 1958, ko je Jugoslovanska investicijska banka v Beogradu razpisala investicijski natečaj. V Vevčah so leta 1960 zagnali nov papirni stroj IV, s katerim se je proizvodnja zelo povečala in je leta 1976 znašala 38.348 ton, od tega je samo stroj IV proizvedel 15.736 ton papirja letno.
Bistveno večji proizvodnji papirja v papirnici so botrovale tudi investicije v preskrbo z električno energijo in paro. Med letoma 1973 in 1976 so začeli z delom v štirih izmenah, kar pomeni, da je proizvodnja papirja potekala neprekinjeno vse dni v letu. Delavci so bili zadovoljni z delom, saj so bili motivirani z reševanjem stanovanjske politike in pa primerno obliko nagrajevanja.
Leta 1968 je bilo še eno prelomno leto za papirnico. Dobili so še peti stroj, in sicer premazni stroj. Do 1. novembra 1968 je formalno poskusno obratoval in proizvedel 2.012 ton, že naslednje leto je bilo izdelanega 3.280 ton premaznega papirja, nato pa se je proizvodnja znatno dvignila. V letu 1973 so v papirnici uvedli štiri izmene in to je pomenilo za 35 % večjo proizvodnjo, ki je v letu 1981 dosegla 48.309 ton premaznega papirja.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se v papirnici srečali še s težavo preskrbe s paro. Izdelali so nov Trojni investicijski načrt, ki je predvideval popolno nadomestitev dveh izrabljenih kotlov, postavitev tovarne tapet in povečanje zmogljivosti papirnega stroja IV ter vgradnjo naprav za premazovanje. Da so bili načrti pravilni, se je izkazalo že v naslednjih nekaj letih, saj se je proizvodnja zelo povečala, posledično pa tudi prodaja.
