Frančiškanska cerkev v Ljubljani

Temeljni kamen današnje zgradbe so postavili leta 1646, cerkev pa so upravljali avguštinci – puščavniki, ki so v Ljubljano prišli še pred letom 1314. Svoj samostan s cerkvijo so postavili v predmestju na levem bregu Ljubljanice pred mostom, ki je vodil v obzidano mestno jedro. Čeprav je virov o predhodnih sakralnih objektih na tem mestu izredno malo, saj je bil arhiv bosonogih avguštincev uničen ali se je izgubil v številnih selitvah, pa iz obstoječih izvemo, da je ob samostanu na mestu vzhodnega zvonika in stranskega vhoda današnje zgradbe stala cerkev sv. Martina. Viri navajajo, da je stala »na gorici« ali »onkraj mostu«. Leta 1364 je bila prezidana in povečana, predvsem za pastoralne potrebe reda. Podobno so avguštinci povečali tudi cerkev sv. Jakoba nedaleč stran, ki so jo prav tako upravljali.  Turki so leta 1491 cerkev in samostan opustošili, avguštinci pa so se umaknili znotraj mestnega obzidja k sv. Jakobu. V 16. st. so se umaknili na Reko, saj je cesar Ferdinand I. leta 1553 tu ustanovil bolnišnico oziroma »špital« za onemogle in starejše idrijske rudarje. Ponovno so se vrnili v 17. st. ter si na nekdanjem mestu pred Špitalskimi vrati sezidali novo cerkev in samostan, ki ju je 18. maja 1628 posvetil škof Tomaž Hren. Že naslednje leto pa je obe stavbi in še 26 drugih poslopij uničil požar. Avguštinci so ostali brez cerkve vse do leta 1646, ko je Henrik Konrad Ruess baron Ruessenstein, lastnik strmolskega gradu, dal sezidati novo cerkev. Temeljni kamen so položili 12. julija 1646, ker pa je baron že naslednje leto umrl, so zidanje cerkve nadaljevali njegova vdova in dva sinova. Pomembno pa je pri tem upoštevati tudi druge arhivske vire, ki navajajo, da je bila druga cerkev avguštincev v požaru le delno uničena, saj naj bi v obstoječem objektu nemoteno nastajale nove ustanove in da so razni odlični ljubljanski meščani naprošali priorja za dovoljenje pokopa in ustanavljanje lastnih družinskih grobnic. Cerkev naj bi bila uporabna in nihče ni verjetno mislil na gradnjo nove vse do leta 1631, ko je samostan poškodoval požar, kar potrjuje dopis, s katerim avguštinci prosijo mestni magistrat za pomoč pri obnovi. Druga avguštinska cerkev je torej stala vse do leta 1645, ko so jo do temeljev porušili in tako pripravili prostor za gradnjo nove.

Gradnja novega objekta je potekala vse do leta 1660, pa še takrat dela niso bilo povsem končana. Pobudnik in dobrotnik tega velikega projekta, grof Conradus Liber Baro de Ruessenstein, je daroval kar 130.000 forintov. Zgodovinski dokumenti pričajo o dejstvu, da sta baron in njegova žena podelila avguštincem več ustanov, s katerimi naj bi vzdrževali cerkev in samostan ter skrbeli tudi za mašne in druge pobožnosti. Iz listine Konradovega vnuka Jožefa Henrika Ruessensteina izvemo, da je grof po smrti svojega sina dediščino v oporoki zapisal avguštincem in jo namenil zidavi nove cerkve. V oporoki se je posebej zavzel za gradnjo natančnega posnetka loretske Marijine hišice, ki bi v cerkvi dobila častno mesto. Cerkev Marijinega oznanjenja je torej sad dediščine prezgodaj umrlega Konradovega sina.

Gradnja nove cerkve, katere temeljni kamen je 12. julija 1646 položil škof Oton Friderik, je potekala počasneje kot gradnja predhodnic. Nova stavba je bila seveda precej zahtevnejši in večji projekt od predhodnih, o čemer priča tudi podatek, da so gradnjo dokončali šele frančiškani, ki so po ukinitvi reda avguštincev leta 1784, prevzeli v upravljanje novo predmestno župnijo Marijinega oznanjenja. Še pred zaključkom gradnje so v cerkvi posvetili loretsko hišico skupaj z notranjim in zunanjim oltarjem. Posvetitev je 31.12. 1669 opravil ljubljanski škof Jožef grof Rabatta. Istega dne so iz stolnice prenesli lavretanski Marijin kip, izdelan iz loretske cipresovine, natančen posnetek originala. Od kod ime »loretska hišica«? Izhaja iz imena kraja Loreto pri Anconi v Italiji, kjer stoji eno najpomembnejših Marijinih romarskih središč na svetu. Svetišče so sezidali v drugi polovici 15.st. nad »nazareško« ali »sveto hišico« – domovanjem Svete družine v Nazaretu. Po izročilu naj bi jo angeli prenesli semkaj iz Palestine leta 1294, potem ko je nekaj časa stala na Trsatu nad Reko. Postavljena je bila v lovorov gaj – latinsko »lauretum«, iz česar je nastalo italijansko ime Loreto. Natančen posnetek te hišice je želel v novi cerkvi tudi baron Konrad, zato je poslal svojega stavbenika v Loreto, da bi hišico natančno proučil. Posvetitve loretske kapele ni dočakal, saj je umrl že leta 1668, pokopan pa je bil v njej, kakor si je želel in to zapisal v oporoki. Loretsko hišico so najprej postavili v prezbiteriju, vendar je prišlo do zapletov in negodovanja Ruessensteinovih, ko je kipar Francesco Robba po naročilu avguštincev napravil nov glavni oltar za prezbiterij in ga umestil tako, da je zakril pogled na loretsko hišico. S tem je podrl tudi enotnost cerkvenega prostora.

Konec 17.st. je cerkev v glavnem že dobila podobo, kakršno lahko občudujemo danes. Pomanjkljiv je bil višinski poudarek, saj sta se oba zvonika kljub organski vključenosti v zgradbo, zaključila že s višino strehe. Verjetno je temu botrovalo pomanjkanje finančnih sredstev. Dogradili so ju šele pred letom 1770, o čemer pa priča tudi relief upodobitve cerkve, ki so ga v tem času postavili na prižnico. Novo cerkev je 15. aprila 1700 posvetil knezoškof Sigmund Krištof grof Herberstein. V tem času je bila v neposredni bližini še ena avguštinska cerkev, posvečena Mariji, zato so cerkev Marijinega oznanjenja poimenovali »Devica Marija na štengcah«.Kakšna je bila cerkev tedaj, kaže slika, nastala med leti 1763 in 1769. K vhodu so vodile le glavne stopnice, stranskih še ni bilo. V vdolbinah nad vhodom in ob straneh ni bilo kipov Boga Očeta, Device Marije in angela Gabrijela, tudi ni bilo videti napisa »Ave gratia plena«. Na prostoru, kjer je Wolf naslikal fresko Angeli molijo sv. Rešnje Telo, so bila tri okna. Prav tako na robu pročelja na levi in desni strani. V višini prvega nadstropja je Aleksander Roblek naslikal sv. Frančiška Asiškega in sv. Antona Padovanskega. Na vrhu je sedaj ura, ki je tedaj ni bilo.

Leta 1822 so pobočje pred cerkvijo zravnali, dohod pa uredili s kamnitim triramnim stopniščem, kakršnega lahko vidimo tudi danes. Po razpustitvi avguštincev leta 1784 so leta 1785 ustanovili župnijo Marijinega oznanjenja, za župnika pa imenovali škofijskega duhovnika Josipa Škrinjarja. Dodelili so mu še šest frančiškanov, ki so opravljali kaplansko službo.  Leta 1804 so župnijo zaupali frančiškanom, ti pa so jo sprejeli v duhu Frančiškove preprostosti, uboštva, veselja in ljubezni do vsega stvarstva.

Bogate notranje poslikave je v letih 1845-1855 napravil Matevž Langus, nekaj let pozneje pa so opravili še nekaj temeljitih sprememb na pročelju cerkve po zamislih slikarja Franca Kurza Goldensteina.

Uničujoči potres, ki ga je Ljubljana doživela leta 1895, je cerkvi Marijinega oznanjenja delno prizanesel: temelji so bili sicer zrahljani, porušila pa se je loretska hišica. Razvaline so odstranili, znamenit Robbov oltar pa pomaknili k zadnji steni prezbiterija in ga leta 1896 že blagoslovili. Cerkveni prostor je končno zopet postal enoten. Loretsko kapelo in dve stranski kapeli so prizidali k severni steni prezbiterija in s tem ohranili izročilo, povezano z ustanoviteljem cerkve. Potres pa je močno prizadel samostanski kompleks, saj so ga morali kar tretjino podreti in na novo pozidati, pri tem pa opravili še nekaj novih dozidav. Na samostanskem vrtu so prizidali novo lavretansko kapelo, ki je povezana s cerkvijo. Lotili so se še slikarske obnove notranjščine in k sodelovanju povabili dunajska slikarja Josepha Kastnerja in Josefa Kleinarta. Poskrbeli so tudi za nov izhod na Miklošičevo cesto, ki so ga pozneje še večkrat predelali, nazadnje pred nekaj leti, ko so uredili dostop za invalide.