Girogio Zaninovich, Dalmatinec je načrtoval del Starega pristanišča v Trstu in Zmajski most v Ljubljani.
Iz rodne Dalmacije nas arhitekt Giorgio Zaninovich popelje v Trst, na Dunaj, v Ljubljano, ponovno v Trst – v Staro luko in po bližnjih tržaških ulicah, naposled pa v Buenos Aires in v argentinski San Juan na meji s Čilejem. Zaplete se nam že pri imenu – Giorgio Zaninovich, Juraj Zaninović, Jurij, Georg, Jorge… Veliko strokovnih zapisov najdemo o njem, predvsem o njegovih tržaških letih. Več je tudi poljudnih in turističnih predstavitev. A z mlajšim bratom Ginom, Giovannijem ga ne smemo zamenjati, ki mu je leta 1927 priimek postal Zanino. Ta je bil gradbeni inženir in, če nekatere navedbe držijo, se je veliko posvečal tudi raziskovanju kraških jam in pisanju o njih.
Ta zapis je predvsem kompilativen, kot se temu reče. Sestavljen iz objavljene literature. A mnogo sem tudi – prepotovala, v živo ali po spletu. Na portalih dlib.si in internetculturale.it, najdemo dnevnike Edinost, Slovenec, Slovenski narod, Il Lavoratore, Il Piccolo, L’Indipendente, Gazzetta di Trieste, zbornik Guida generale di Trieste(…).
Podatki, tudi tisti o gradnjah, se včasih ne skladajo, ali pa so presplošni. Strokovnjaki pojasnjujejo, da so večkrat že viri nejasni. Arhivi hranijo načrte, ki pa jih v več primerih arhitekt ni podpisal. Iz literature je tudi včasih težko razbrati, kdaj nam letnica pove o nastanku načrta, kdaj o dozidavi objekta.
Veliko je razlag o njegovih gradnjah, njegovih slogovnih in prostorskih izbirah, tehnikah gradnje, a se jim bom večji del izognila. Bil je vsekakor učenec dunajske secesije, tako po slogu kot po prostorski zasnovi zgradb, česar, pravijo izvedenci, nikakor ne smemo ločiti. A ubral je svoje poti, pri tem pa težko razberemo, ali gre včasih še za odmeve eklektičnega historičnega stila ali za druge vzgibe. Strokovnjaki nam ponujajo različne razlage, predvsem ko gre za elemente, ki se povezujejo s klasiko iz antike ali z renesanso, posebej florentinsko. Zlasti italijanski avtorji to dvoje zelo poudarjajo.
Veliko je vsega. Opustila bom tokrat tudi vpraša o razvoju mesta. Preprosto krenemo na pot!
Rodni Split
Družina je bila s Hvara doma. Oče Antonio Zaninovich je bil tam rojen. V letih 1872 do 1874 se je kot mlad mornar udeležil avstro-ogrske raziskovalne ekspedicije v arktično morje. Na novo odkrito otočje še danes nosi rusko ime Zemlja Franca-Josifa. Kmalu po povratku se je poročil. Ženi je bilo ime Franka Vucetić (Vucetich?).
Sin Giorgio, Juraj se je rodil v Splitu leta 1876 in se tu šolal. Leta 1887, ko mu je bilo 11 let, se je družina preselila v Trst. Rodnih krajev pa tudi kot arhitekt ni pozabil, ne za diplomsko nalogo, ne ob nekaterih natečajih. Čeprav nobenega od teh načrtov niso uresničili – bili so tudi predrzni, je za rodne kraje projektiral več zgradb: za Zadar, za Hvar…
Odraščanje v Trstu
V Trstu je oče postal cesarsko-kraljevi pristaniški skrbnik-krmar – „nostromo“, „i.r. nocchiero di porto“. Posredoval je ob težavah in nesrečah, ki so bile, slednje, v luki zelo pogoste. V prvih letih je Antonio z družino živel v Prosti luki, v eni od upravnih stavb pri pomolu 2.
Mladi Giorgio je postal učenec znamenite tržaške K.u.K. Staatsgewerbeschule in Triest, cesarsko-kraljeve obrtne šole v Trstu. Sedanji tržaški industrijski zavod „A.Volta“ velja za naslednika te šole.
Julija 1895 je Giorgio Zaninovich na oddelku za gradbeništvo maturiral z odliko. Zaposlil se je pri nekaterih tržaških projektantih. Šolanje pa je naposled nadaljeval na Dunaju.
Dunajska leta
Leta 1898 je Giorgio Zaninovich izbral gradbeno smer na dunajski Akademie der bildenden Künste, akademiji za upodabljajoče umetnosti. Tu je leta 1902 diplomiral. Med študijem se je hkrati zaposlil pri uveljavljenem gradbenem podjetju Pittel & Brausewetter.
Vsi, ki o njem pišejo, zelo poudarjajo, da je bil učenec slavnega Otta Wagnerja, očeta dunajske secesije, ki je bil na Akademiji profesor in naposled ravnatelj. Ko pa je mladi Giorgio Zaninovich iskal svojo pot, poudarjajo, ga je posebej pritegnil Joseph Olbrich, drugi veliki predstavnik dunajske secesije, ki se je od učitelja Wagnerja postopoma oddaljeval.
Mladi Giorgio – Georg, kot beremo, je v svojem dunajskem obdobju sodeloval pri gradnji nekaterih mostov. Na primer ko je nastajal prenovljeni most Hohebrücke na dunajskem Grabnu. Ali pa pri gradnji mosta nad reko Schwarza v malem spodnjeavstrijskem trgu Payerbach. In še kje, tudi da v Varšavi, navajajo strokovni članki – ki pa ne povedo, kateri most je to bil. A ko gre za mostove, nas pot kmalu popelje v Ljubljano.
Zmajski most v Ljubljani
Kakšno presenečenje! Kakšna vez med Ljubljano in Trstom! Giorgio Zaninovich je arhitekt Zmajskega mosta v Ljubljani. Projektiral ga je, izrisal tudi vse kipe zmajev in drugo okrasje. In spremljal je gradbena dela. Naposled se je 4. oktobra 1901 udeležil slavnostne otvoritve mostu. Kronika tistega dne je zanimivo branje. Zaninovicha pa najdemo komaj da omenjenega.
Most so, s časovnim zamikom, postavili v počastitev štiridesete obletnice vladanja Franca Jožefa. Od tod ime Jubilejni most 1848-1888. Po letu 1918 pa je tudi uradno postal – Zmajski most.
To je bila Ljubljana župana Ivana Hribarja. Podprl je Zaninovichevo zamisel, dela pa so takrat zaupali prav podjetju Pittel & Brausewetter. Analitiki poudarjajo, da je predlagani načrt uspešno združeval oblikovne zamisli arhitekta in avantgardne gradbene tehnične zamisli. Bil je med prvimi mostovi v Evropi, ki so ga gradili iz železobetona. Gradili so po metodi Melan, ki jo je patentiral Josef Melan, profesor na Visoki tehniški šoli v Brnu in nato v Pragi. Koliko bi še lahko povedali!
Povratek v Trst
V mestu je Nova luka, nova Prosta luka, ki ji danes rečemo Staro pristanišče, dalje rasla. Skladišče z žerjavi št. 2, tam ob IV. pomolu, je bilo zgrajeno v letih 1899-1902. Nadgradnja z več nadstropji sega v kasnejši čas, v leto 1926. Postavitev hangarja je bila zaupana dunajskemu podjetju Pittel & Brausewetter, ki ga tako spet srečamo. Mladi Giorgio Zanionovich se je po diplomi že leta 1902 vrnil v Trst.
V zborniku „Guida Generale di Trieste (…)“ za leto 1903 se je predstavil kot, če prevedem, „inž, arhitekt, arhitekturni studio, posebnost moderni stil. Izdelava načrtov katere koli velikosti in sloga in gradbeno podjetje, ul. Madonna del Mare, 2, stanovanje ul. S.Michele, 9“. In res je že leta 1902 projektiral večstanovanjsko hišo v Barkovljah, na današnjem Miramarskem drevoredu št. 157, nasproti gozdiča ob barkovljanskem portiču. Stavba je preprosta, a ima nekaj secesijskih izrazov.
O družinski hiši v bližnjem Grljanu – villino – beremo in vidimo v zapisih načrt. Morda je bilo Zanonovichevega projektiranja za Grljan več. A ta pot še čaka, da jo kdo osvetli.
Izpred tržaške glavne železniške postaje se podamo levo navzgor po ulici Pauliana. Na št. 6 stoji vogalna stavba, ki se z njo začenja tudi ulica Gaspare Gozzi. Ob njej stoji na ulici Gozzi št. 3 še ena Zaninovicheva stvaritev. Nekoliko različna je, že po barvi. A vsekakor nevpadljiva. So današnje barve stavb še po arhitektovih načrtih? Berem, da je rad imel močne barve, modro (plavo), zlato. Obe stavbi sta iz leta 1904. Na sprehodu sem zastala pred živordečo, komaj obnovljeno fasado večstanovanjske palače. Stoji v ulici Boccaccio na št. 25, tam med Železniško postajo in ulico Udine. Na spletni strani nepremičninske agencije beremo, da je iz leta 1905. Balkon razgibajo njegove zvezde z osmimi žarki. Tako kot balkone bližnje palače na številki 12/1.
Sedež društva „Società triestina Austria“
Društvo „Austria“, ki je članom nudilo kulturne, športne in druge dejavnosti, je bilo pro-avstrijsko usmerjeno. Projekt za svoje sedež so zaupali našemu mlademu arhitektu. Stavba je bila dograjena leta 1906. Vendar so jo po letu 1918 in skozi desetletja močno predelali. Prvotno je izstopala s svojim velikim krožnim vhodom, ki spominja na nekatere stvaritve Otta Wagnerja, a tudi Josepha Olbrichta, ki je, kot smo omenili, zelo pritegnil mladega Giorgia Zaninovicha.
Giorgio Zaninovich je bil v mestu, o tem ni dvoma, privrženec pro-avstrisjke stranke, ki si je nadela ime „Patrijotična stranka“, kot je pisal dnevnik Edinost. Prav v marcu 1906 je arhitekt na volitvah v mestni svet na njeni listi tudi kandidiral. Skozi čas je prevzemal mnoge pomembne zadolžitve. Od leta 1910 do leta 1914 je vodil t.i. Splošna skladišča, ki so v Prosti luki skrbela za gradnje. Tudi dnevnika Edinost in Il Lavoratore sta o tem pisala, včasih zelo polemično. O njegovem osebnem in zasebnem življenju pa tudi v literaturi komaj kaj beremo.
Pot do Škorklje
Nadaljujemo pot po ulici Pauliana. Na ulici Commerciale nas na št. 25 preseneti neverjeten balkon. To je „Casa Valdoni“. Pisateljici Manueli Stock je navdihnila pripoved, ki pa da je izmišljena, mi sedaj pojasni. Dobite jo tudi na spletu. To večstanovanjsko palačo je v letih 1907-1908 dal graditi Pietro Valdoni, oče slavnega kirurga dr. Pietra Valdonija. Pa v njej menda nikdar niso živeli. Ob straneh zaključujeta stavbo dva mogočna polkrožna balkonska stebra. Osrednji balkon pa nas popelje v antiko. Tu sta bradati faun boga Dioniza in lepa Apolonova nimfa. Za njima pa sta v nišah po dva živahna otroka, kaže da so vsi dečki. Na vrhu stavbe pa stojita na vogalu še dva otroka.
Na ulici Commerciale in rebri della Trenovia
Smo na Škorklji, na razcepu med ulicama. Na obeh nas sprejmejo Zaninovicheve stavbe. Ta na ulici Commerciale št. 1 je stala na zemljišču arhitekta Umberta Fonda in jo podpisujeta oba. Ostale pa stojijo na zemljiščih, ki jih je nakupil Zanonovich. Z bratom Ginom sta imela gradbeno podjetje, vsak pa je imel svoj studio. V dnevnikih Il Piccolo in L’Indpendente najdemo njune reklamne oglase, Giorgiove že leta 1902. Morda sta objavljala še kje. V socialističnem Il Lavoratore in v slovenski liberalni Edinosti pa jih, kaže, ni najti.
Na ulici Commerciale sta Giorgia Zaninovicha tudi stavbi na št. 23 in 27, pa tudi tista zadaj, na podaljšku ulice Pauliana 11. Večnadstropno hišo na Tramvajski rebri št. 2 sta spet projektirala sz Umbertom Fondo. Tisti na št. 4 in 6 pa sta Giorgia Zaninovicha. Okrasje na pročeljih je vsakič različno, a vedno je tudi ali predvsem secesijskih potez. Včasih tudi tu zagledamo Zaninovichevo zvezdo. Po rebri navzgor se na št .8 med zelenjem skriva njegova vila. Je iz leta 1908 in je pravkar na prodaj, da si na spletu lahko ogledamo tudi njeno notranjost!
Monumentalni vhodi v pristanišče
Letnice postavitve so ohlapne, 1910 do 1914. Arhitekt si je monumentalno obzidje z vhodi v Prosto luko zamislil kot kuliso, ki na strani v smeri morja zapira in krasi trg pred Železniško postajo. Klasicistične monumentalne poteze se srečujejo z lahkotnejšimi. Pri vsakem prehodu sta na dveh manjših stranskih vhodih balustradi s stebriči. Nad glavnim vhodom pa vsakič balustrado krasijo, rečemo jim lahko – Zaninovicheve zvezde.
Pot po Prosti luki
To poglavje si zasluži posebno obravnavo. Predvsem zato, ker so tu dan za dnem delali pristaniški delavci, uradniki, tehniki. Ob njih pa mnogi, ki so bili zaposleni v tovarniških obratih in v gostiščih znotraj pristanišča. Mnogi so bili Slovenci in čas je, da kdo poprime in nam ponudi to našo zgodovino. Kolegica prof. Marinka Pertot mi je povedala, da so bili med gostinci tudi domačini iz Barkovelj, med njimi Liana Martelanc Kriščak, Emilijana Martelanc Krečič, Rudi Martelanc.
Zaninovicheva je zgradba t.i. Velike lokande, stavba menze, ki je imela dve veliki jedilnici, javne kopeli, prostore za počitek, pisarne. Več let jo je pred letom 1918 upravljal podjetnik Drago Milič, ki mu je pred nedavnim vnuk Massimiliano posvetil in občuteno podaril dokumentarec. Za skladiščem št. 26 pa je t.i. „Mala lokanda“ z arhitektovim značilnim vhodom.
Med letoma 1910 in 1914, ko je bil Giorgio Zanionovich na čelu podjetja Splošnih skladišč, so nastale zgradbe, ki so dale tej tržaški Stari luki poseben pečat. Njegov pečat. Tudi tu se skladata iskanje lepega in skrb za funkcionalnost, uporabnost. Tudi tu kraljujejo harmonija, pretehtanost, racionalnost in svoboden domišljijski navdih. Zlivajo se v neločljivo celoto, kot je to učil oče dunajske secesije Otto Wagner.
Lepo prenovljena nas danes vabi električna transformatorska postaja (podpostaja), ki jo je tu, nedaleč od Barkovelj po arhitektovih načrtih leta 1913 postavilo domače gradbeno podjetje Martelanc. Ohranila se nam je tudi notranjost s svojimi napravami in vso pozornostjo do lepote. Z bližnjo hidrodinamično centralo nas vabita na ogled. Ko nam koronačas, kot mu rečemo, prizanese. Centrala je delovala do leta 1988. To je bil čas, ko je Stara luka izgubljala svojo vlogo in bila večji del enostavno opuščena in zapuščena.
Arhitektove so bile tudi druge pristaniške stavbe, ki so jih kasneje zrušili. Za nekatere tudi le domnevamo, da so njegove. Sicer pa nas Staro pristanišče kliče, da k njemu pristopimo s svojim znanjem, svojimi spomini, s predlogi za njegovo prenovo. Kaj za šole in kaj muzejskega bi lahko dali svojega! Pa eno gostišče tudi, zakaj ne?
Pot v Argentino
Po letu 1918, morda v letu 1923, se je Giorgio Zannovich izselil v Argentino. Ni se v Trstu več znašel, v novem času, tako beremo. Tudi uspehov, ki si jih je z novimi gradbenimi tehnikami obetal v Italiji, kljub patentu ni dočakal. Iz nekaterih tržaških strokovnih predstavitev in argentinskih spletnih objav se nam sestavlja mozaik. Tu sta na primer dve družinski enostanovanjski vili v Buenos Airesu. Obe sta v četrti Belgrano, prva v ulici Olleros 2026, druga v ulici Maure 2210.
Pot pa nas pelje še dlje. Mesto San Juan al Mundo, na meji z Čilejem, stoji v vinorodni dolini ob reki San Juan, ki priteka izpod Andov. Tu nas preseneti „Chalet Graffigna“. Leta 1925 ali 1926 ga je sin vinogradniškega velepodjetnika Alberto Graffigna podaril ženi Dori Del Bono kot poročno darilo. Pravljica je, in gotovo našega arhitekta delo. Danes je bleščeče obnovljen in spletna predstavitev je res krasna.
O kasnejših Zaninovichevih letih najdemo v objavah res malo. Beremo, da se je arhitekt še dvakrat vrnil v Trst, leta 1929 in leta 1931, ob hčerini poroki. Da ga je pestilo šibko zdravje, beremo. Umrl je v Buenos Airesu leta 1946, star 70 let.
Literatura vabi k branju
Arhitekturo tržaške Stare luke so posebej preučili: Antonella Caroli, Marko Pozzetto, Diana Barillari. O arhitektu Giorgiu Zaninovichu, Juraju Zaninoviću so pisali zlasti: Diana Barillari, Jasenka Kranjčević, Nicoletta Carboni Tonini, Federico Piovesan, Zeno Saracino. Nekatere strokovne članke najdemo tudi na svetovnem spletu.
Gorazd Humar je avtor monografije o Zmajskemu mostu v Ljubljani.
Več je argentinskih spletnih objav: Atlas de Edificios Catalogados de la Ciudad Autónoma de Buenos Aires, Tomo 5, 2009; Portal del Barrio de Belgrano, Patrimonio arquitectónico de la ciudad, 9 de Octubre de 2011 (mibelgrano.com.ar); Heraldica en la Agentina, 17 de julio de 2014, (heraldicaargentina.blogspot.com); Ignacio Nicolas Berardi, buenosairesarquitectura na instangramu; portal sanjuanalmundo.com ali .org.
(Objavljeno v Primorskem dnevniku 21. marca 2021)
