Ljudevit Pivko je ena najpomembnejših osebnosti slovenske zgodovine. Bil je človek trdnih prepričanj in neomajne vere v slovenstvo. Označevale so ga vrednote, kot so domoljubje, liberalizem, antiklerikalizem, protinemštvo in panslavizem. Želja po narodnem napredku in težnja po vseslovanskem oz. jugoslovanskem povezovanju so ga spremljale pri njegovem delovanju v šolstvu, sokolstvu in v politiki.
Ljudevit Pivko se je rodil 17. avgusta 1880 v Novi vasi pri Svetem Marku niže Ptuja (danes Markovci). Po končani ljudski šoli v Svetem Juriju ob Ščavnici se je izobraževal na gimnazijah v Varaždinu in na Ptuju. Višjo gimnazijo je obiskoval v Mariboru. Po maturi (1900) je odšel na študij slavistike in germanistike v Prago, študijsko pa se je izpopolnjeval tudi na Dunaju, v Krakovu, Frankfurtu ob Majni in Berlinu. Leta 1905 je na Dunaju opravil doktorat iz filozofije, naslednje leto je tam opravil tudi profesorski izpit. Leta 1906 se je vrnil v Maribor in poučeval na tamkajšnji klasični gimnaziji (1906–1908) in na moškem učiteljišču (1908–1914). Leta 1906 se je poročil s Čehinjo Ljudmilo Mužikovo, hčerko ravnatelja hranilnice v Kostelcu nad Črnimi lesi. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok.
Narodno in politično se je šolal v gimnazijskih literarnih in nacionalnih krožkih, dozorel pa v borbi s štajercijanstvom in v nacionalnih visokošolskih organizacijah v Pragi, kjer je bil soustanovitelj Jugoslovanskega kluba, predhodnika »Ilirije«. Narodnostno radikalno, kulturno pa liberalno usmerjen se je pridružil leta 1906 ustanovljeni liberalni Narodni stranki za Štajersko. Bil je tudi eden od soustanoviteljev mariborskega narodnozavednega telovadnega društva Sokol in eden njegovih najpomembnješih članov. V letih 1906–1914 je opravljal funkcijo tajnika mariborskega Sokola, v letih 1919–1925 je bil starosta Mariborske sokolske župe. Narodnoobrambno delo je vršil tudi v mariborski čitalnici, v Družbi sv. Cirila in Metoda, kot tajnik Narodnega sveta za Štajersko in s predavanji po Slovenskem Štajerskem, kjer je nastopal zlasti proti štajercijanstvu. Že pred prvo svetovno vojno je izražal svoj odpor proti habsburški monarhiji in se navduševal nad panslavizmom, idejo o kulturni vzajemnosti in politični združitvi vseh Slovanov.
V času prve svetovne vojne je bil kot nadporočnik mobiliziran v avstrijsko vojsko. Pot ga je najprej vodila na jug monarhije, v Boko Kotorsko in Albanijo, nato pa v Dalmacijo, od koder je s 3. bosansko-hercegovskim polkom odšel na soško fronto. Z mislijo na uničenje habsburške monarhije in s tem povezano narodno osvoboditev Slovencev je že leta 1914 stopil v stik s črnogorsko armado in vzdrževal stike z antantnimi četami. Spomladi 1916, ko je bil premeščen na soško fronto, si je začel prizadevati za prestop na stran antantnih sil. Septembra 1917 je pri vasici Carzano v Suganski dolini organiziral prehod večjega dela polka na italijansko stran, saj je menil, da je to edina možna pot za boj proti Avstriji. V Italiji je iz večjega dela slovanskih in južnoslovanskih častnikov organiziral poseben Jugoslovanski dobrovoljski korpus, ki se je na raznih odsekih italijanske fronte boril proti avstro-ogrski vojski. Leta 1918 se je z Jugoslovanskim dobrovoljskim korpusom iz Italije preko Boke Kotorske vrnil v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in tam dočakal demobilizacijo (1919).
Po vojni se je Pivko soočal z očitki, da je s prestopom na stran Italije zagrešil izdajstvo. Očitek je temeljil na dejstvu, da je zapustil vojsko, ki ji je pripadal, ter prestopil na stran Italije, ki je po vojni okupirala ves zahodni del Slovenije. S formalnega vidika bi temu res lahko pritrdili, a močna narodna zavest je bila tista, ki je Pivka vodila k dejanjem, ki so pomagala rušiti mačehovsko monarhijo. Takrat pač ni mogel vedeti, kako se bo končala politična igra velikih sil na jugoslovanskih tleh – antantne sile so namreč s tajnim Londonskim sporazumom (1915) Italiji v zameno za boj proti centralnim silam obljubile velik del slovenskega ozemlja. Dr. Franjo Baš je zapisal, da je Pivko s svojim delovanjem v Italiji prestopil okvir slovenske zgodovine ter postal osebnost, ki je povezala vojno zgodovino Slovencev z zgodovino ostalih avstro-ogrskih narodov v dobi njihovega boja za politično osamosvojitev.
Spomladi 1919 se je vrnil v Maribor in se posvetil profesorskemu poklicu in delovanju v Sokolu. V letih 1919–1925 in 1929–1931 je poučeval na moškem učiteljišču, med letoma 1935–1937 pa na realni gimnaziji v Mariboru. Kot zagovornik panslavizma, ideje o slovanski vzajemnosti, je leta 1922 postal soustanovtelj Jugoslovansko-češkoslovaške lige in bil do leta 1930 tudi njen predsednik. Deloval je tudi kot predsednik Slovenske šolske matice (1920–1926), odbornik Zveze kulturnih društev, član vodstva mariborske Posojilnice Narodnega doma (1923–1931) in kot tajnik Narodnega sveta za Štajersko. Dejaven je bil tudi v mariborskem Zgodovinskem društvu.
Šolsko delo je prekinjal zaradi političnega delovanja. Kot liberalec in član Jugoslovanske demokratske stranke – JDS (kasneje Samostojne demokratske stranke – SDS) je bil leta 1925 in 1927 izvoljen za poslanca v Narodni skupščini. Kot poslanec se je udeleževal shodov SDS po Štajerskem, Koroškem in Prekmurju, aktiven pa je bil tudi v beograjski skupščini, kjer je večkrat interveniral v zvezi z gospodarskimi vprašanji, ki so pestila slovenske kmete, obrtnike, tudi učitelje. Leta 1930 je bil kot eden izmed treh zastopnikov mesta Maribora imenovan v novonastali svet Dravske banovine. Tam pa ni ostal dolgo, saj je že naslednje leto dobil poslanski mandat na prorežimski listi generala Petra Živkovića in tam podpiral njeno jugoslovansko centralistično in unitaristično politiko, saj je verjel v narodno povezanost s Hrvati in Srbi.
Leta 1936 je Pivko zbolel. Svojo življenjsko pot je sklenil 29. marca 1937 v Mariboru. Pokopan je na pobreškem pokopališču.
(Avtorja digitalne zbirke Dr. Ljudevit Pivko (1880-1937): Melita Zmazek in Silvester Vogrinec).
