Čeprav je leta 1931 Aleksander pod pritiski iz tujine svojo samovlado z oktroirano ustavo delno omilil, je svoboda političnega življenja ostala močno omejena, Aleksander pa je še naprej poosebljal avtokratski režim. Proti slednjemu so s terorističnimi sredstvi najodločneje nastopili hrvaški (ustaški) in makedonski skrajno desničarski nacionalisti in že leta 1933 poskušali izvesti atentat tudi na samega kralja. Uspešnejši so bili leto kasneje, ko je Aleksander v okviru svoje zunanjepolitične turneje 9. oktobra 1934 obiskal francoski Marseille. Kmalu po izkrcanju so ga med špalirjem po marseillskih ulicah zadele krogle atentatorja, pod katerimi je ob kralju padel tudi njegov gostitelj, francoski zunanji minister Louis Barthou. Po pisanju takratnega tiska naj bi zadnje besede umirajočega jugoslovanskega monarha bile: »Čuvajte Jugoslavijo.«
Novica o tragični Aleksandrovi smrti je močno razburila javnost po vsej Evropi, zlasti seveda v Jugoslaviji, ki se je odela v črnino. Za kraljem so ? nekateri bolj, drugi spet manj ? iskreno žalovali ljudje po vsej kraljevini, med njimi tudi Slovenci, katerih velika večina je, navkljub nasprotovanju diktaturi, do Aleksandra gojila spoštljiv in pozitiven odnos. Žalne slovesnosti so potekale po šolah, uradih, društvih in podjetjih, po cerkvah so darovali maše zadušnice, lokalne oblasti po vseh krajih in mestih pa so pripravile tudi osrednje, množično obiskane komemoracije.
V Celju je osrednja žalna svečanost potekala v četrtek, 18. oktobra, torej na dan, ko je »nesmrtni Viteški kralj Aleksander I. Zedinitelj« na beograjskem Oplencu legel k večnemu počitku. Kot poroča celjska Nova doba so se ob 14. uri pred celjskim magistratom zbrali zastopniki vojske, civilnih oblasti in uradov mestne ter okoliške občine, Sokoli, gasilci in skavti s svojimi praporji, ob njih pa še večtisočglava množica. »Na balkonu mestnega poglavarstva, ki je bil ves odet v črnino, je bil sredi zelenja, obdan s svetilkami, postavljen kip pokojnega vladarja z lovorovim vencem, za kipom je blestela v žarnicah velika črka »A I« s kraljevsko krono, vse pročelje pa je žarelo v žarnicah, ovitih v flor. Ob kipu je bila postavljena častna straža dveh Sokolov s sabljama in dveh gasilcev z bakljama, ob strani pa je gorela velika plamenica.«
Dvesto pevcev iz združenih celjskih pevskih zborov je zapelo Nagrobnico, nakar je celjski liberalni politik, odvetnik dr. Ernest Kalan v čustvenem govoru opisal lik, delo in pomen pokojnika. »Množica, ki so jo v silni bolesti oblile solze, je počastila spomin Velikega kralja z mogočnimi klici »Slava!«, železničarska godba je zaigrala državno himno, z Miklavškega hriba pa je zadonelo 21 strelov iz topičev. Gasilski rog je oznanil konec pretresljive žalne svečanosti, kakršne Celje še ni videlo.«
Komemoraciji so sledile žalne slovesnosti v celjskih cerkvah vseh treh veroizpovedi, pred vsako izmed njih pa so po končanem obredu zadonele tri častne salve. Ljudje so se počasi razšli in transparent z besedami »Čuvajmo Jugoslavijo« na magistratnem balkonu je utonil v sivi jesenski megli.
Aleksandrovo vlogo je kot namestnik mladoletnega kralja Petra II. prevzel knez Pavle Karađorđević, že slabih sedem let kasneje pa je zaradi nacistične agresije in nerešenih notranjepolitičnih težav razpadla tudi jugoslovanska kraljevina.
Vir: Tone Kregar, »Čuvajmo Jugoslavijo«, v: Kralj Aleksander med nami, Muzej novejše zgodovine Celje, Celje 2009.
