Leta 1944 so v partizanski tiskarni Trilof v Davči izdelali bibliofilsko izdajo Prešernove Zdravljice, posvečeno 100. obletnici njenega nastanka. Osupljiv oblikovni, tehnični in organizacijski podvig v času vojne so po naročilu Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za Gorenjsko v 1500 oštevilčenih izvodih izdelali v času od septembra do decembra 1944.
Zdravljica iz Davče je ena izmed najlepših ter najbolj zanimivih tiskovin iz časa NOB na Slovenskem. Je presunljiv izraz narodnega ponosa ter požrtvovalnosti, predvsem pa zavesti, da je za zmago nad okupatorji poleg orožja potreben tudi kulturni zanos. Literarni zgodovinar in prešernoslovec Boris Paternu jo je imenoval kot »mali čudež v zgodovini slovenske knjižne kulture, kakršnega verjetno ni dalo nobeno drugo odporniško gibanje okupirane Evrope« (Darja Urbanc: Bibliofilska izdaja Prešernove Zdravljice, 1944, www.muzej-nz.si).
Odgovorno nalogo so zaupali arhitektu Marjanu Šorliju in slikarju, takrat še samouku, Janezu Vidicu. Osnovna oblikovna zamisel Zdravljice je bila Šorlijeva, a sta si delo složno razdelila. Zasnovala sta dve verziji, eno z naslovno stranjo ovitka, odtisnjeno s črno barvo na rdeč papir, in drugo, še posebej slovesno, v svetlem ovitku z rdečim tiskom, vezano z vrvico v barvah slovenske zastave. Kljub težkim okoliščinam, vmesnim selitvam in skopim materialnim pogojem sta Zdravljico sijajno oblikovala.
Bibliofilska izdaja Zdravljice iz leta 1944 je tudi neverjeten tiskarski podvig v vojnih razmerah. Imeli so en sam stroj, pri katerem so morali ročno vrteti kolo, zvito iz več okroglih palic. Delali so ure in ure, dan in noč. Natisnjene liste so zvezali z barvnimi vrvicami, ki so jih iz domače volne spletla dekleta z okoliških domačij, ter jih vložili v rdeče in sive mape s pesnikovo podobo.
