Arhitekturne vrednote

1. funkcionalnost: njegovi objekti so zasnovani namensko, estetsko, a brez nepotrebne ornamentike;
2. modernistična estetika: Šorlijeva dela pogosto odražajo modernistične pristope, ki so značilni za sredino 20. stoletja – čiste linije, modularnost, pozornost do strukture in uporaba sodobnih materialov (beton, steklo);
3. spoštovanje kulturne dediščine: zavzemal se je za ohranjanje kakovostne arhitekture iz preteklih obdobij;
4. povezanost z lokalnim okoljem: čeprav je bil modernist, je projekte vedno umestil v kontekst, v dano okolje, krajino, pri čemer je upošteval kulturne značilnosti in potrebe uporabnika;
5. družbena odgovornost: tako pri stanovanjskih in urbanističnih načrtih kot v njegovih teoretičnih delih je viden njegov čut odgovornosti, saj se je zavedal pomembnosti arhitekture za življenje ljudi in skupnosti;
6. tipizacija in sistematizacija: v povojnem obdobju, ko je množična gradnja igrala ključno vlogo, se je intenzivno posvečal racionalizaciji arhitekturnih rešitev; veliko pozornost je namenil študiju optimalnih tlorisov;
7. interdisciplinarnost: arhitekturo je prepoznaval kot tako kompleksno in zahtevno, da je lahko uspešna le s skupinskim delom.

Marjan Šorli je bil arhitekt, ki je združil Plečnikov vpliv in svetovne modernistične smernice s svojim darom in razumevanjem lokalnega prostora in je v slovensko arhitekturo doprinesel nekatere najlepše primere povojnega regionalizma.

Svoja spoznanja o arhitekturi v Sloveniji je leta 1971 opisal v prispevku za časopis Glas. Ob naslovni temi – gorenjski kmečki arhitekturi – je izpostavil vse svoje temeljne vrednote in spoznanja, do katerih so ga pripeljale izkušnje in izobraževanje. Kritično je obravnaval tedanjo situacijo, zagovarjal spoštovanje lokalne tradicije in se zavzemal za vrednote, ki vodijo k ustvarjanju arhitekture za »človeku, družini in družbi gospodarno, zdravo in srečno bivanje.« Svoje prepričanje o harmoničnem povezovanju starega in novega je prepoznal v t. i. organski arhitekturi F. L. Wrighta v ZDA in zagovarjal Loosov princip, da je stare stavbne načine, ki so jih graditelji razvili s posluhom za naravne zakonitosti, smiselno zamenjati le, če pomenijo izboljšavo. Izrazil je razočaranje nad razvojem našega podeželja, kjer z razpršeno gradnjo rastejo mestnim blokom podobne nefunkcionalne hiše: »Izhod iz te zagate je edinole v tem, da naučimo naše ljudi spoštovati svojo lastno kulturno dediščino na področju arhitekture.« Če bi se Šorli dandanašnji razgledal po slovenski urbani krajini, bi bil zagotovo še bolj razočaran. Glede Kranja je za predel, ki je bil porušen zaradi modernizacije po načrtih Edvarda Ravnikarja, leta 1971 zapisal: »Tudi za poznobaročno Rohrmanovo in celo Majdičevo ter Sajevčevo hišo, čeprav ne tako kvalitetno delo stavbenika Fusa, lahko rečemo, da niso bile nikomur na poti in bi lahko ostale, če je že moral pasti kapucinski samostan. Tudi ta bi se dal čudovito urediti za gostinske namene.« (Šorli, Marjan: O gorenjski kmečki arhitekturi, Snovanja, št. 5, 1971, str. 55).