Oskar Hudales (rojen v Žagi 1905, umrl v Mariboru 1968) je znan predvsem kot mladinski pisatelj, svojo pot je začel v mladinskih časopisih Zvonček, Naš rod in Razori. Za mladino je pisal realistične in poučne zgodovinske ali potopisne pustolovske zgodbe o izkoriščanju in krivicah, ki so doletele male ljudi. Objavljal je v Cicibanu in Pionirju. Za odrasle je pisal zgodovinske romane. Zlati krompir je zbirka sedemindvajsetih pohorskih pravljic in pripovedk, ki jo je leta 1968 izdala mariborska Založba Obzorja. Pripovedke je z ilustracijami obogatil akademski slikar Janez Vidic.
Hudales v svoja prozna dela vpleta Pohorje kot književni prostor, Pohorce pa opisuje kot pridne, poštene in delovne. Avtor pogosto zelo natančno locira svojo zgodbo tako, da je književni prostor poimenovan kar z realnim zemljepisnim imenom. Zelo pogosto se kot književni prostor pojavljajo tudi reke, potoki in nekatera jezera. Realni prostori so povezani najprej z ljudmi in njihovim načinom življenja, vanj umešča tudi mitološka bitja. Kadar pripoved umesti v nenaseljeno pohorsko pokrajino, to opisuje z barvnim slikanjem, barvni odtenki se pojavljajo v opisih pohorskih gozdov, pašnikov, njiv, vod, jezer, vremenskih spremenljivosti.
V pohorskih pripovedkah in pravljicah nastopajo ljudje, kot so pastirji, kmetje, razbojniki, berači, lovci, dekle in hlapci. Značilno je, da se ti ljudje zapletajo z nadnaravnimi bitji: hudičem, čarovnikom, smrtjo, vilami in govorečimi živalmi. V zgodbah opazimo tudi nekaj krščanskih motivov.
Ljudske pravljice so pripovedi, ki so se stoletja z ustnim izročilom prenašale iz roda v rod. Še danes ostajajo privlačne in vabljive tako za otroke kot za odrasle. Ljudske pravljice niso plod domišljije enega samega človeka, ampak prinašajo občečloveška spoznanja, lotevajo se temeljnih bivanjskih vprašanj, ki človeka vznemirjajo že od nekdaj. Govorijo v simbolnem jeziku in nam v različnih starostnih obdobjih ter življenjskih okoliščinah razkrivajo različne pomene.
