V letu 2026 obeležujemo 140 let rojstva in 80 let smrti »zvestega sinu« dveh narodov, dr. Avgusta Pavla, jezikoslovca, etnologa, pesnika, muzealca in knjižničarja, znanstvenega organizatorja in urednika, posrednika med narodi, ter prevajalca.
Rodil se je 28. avgusta 1886 na Cankovi v Prekmurju. Po končani osnovni šoli so ga dali v gimnazijo v Monoštru, višje razrede je obiskoval v Szombathelyju, kjer je leta 1905 z odliko maturiral. Istega leta je pričel na filozofski fakulteti v Budimpešti študirati madžarski in latinski jezik s književnostima. V drugem letniku je šele pričel vpisovati in poslušati tudi slavistična predavanja, predvsem Oszkárja Asbótha. Slavistika je postala na univerzi in tudi kasneje Pavlovo glavno zanimanje, tu se je uveljavila njegova jezikovna nadarjenost in ljubezen do materinščine. Asbóth ga je že zgodaj navajal k raziskovanju prekmurskega narečja, pri čemer sta si vzajemno pomagala. Po dokončani univerzi je moral odslužiti leto dni vojaškega roka. Leta 1911 je postal suplent na gimnaziji v Novem Vrbasu, kjer je služboval le tri dni, ker je bil medtem imenovan na gimnazijo v Tordi na Erdeljskem, kjer je ostal dve šolski leti. Decembra 1913 je doktoriral na peštanski univerzi na podlagi disertacije o cankovskem glasoslovju in ustnega doktorskega izpita. Že avgusta pa je bil premeščen bližje domači pokrajini v Dombovár. Spomladi 1914 se je poročil, istega leta septembra je bil v prvi svetovni vojni ranjen v nogo okoli Lvova, tako, da se je moral zdraviti po bolnicah in je več kot pet let lahko hodil le z berglami. Odslej je bil v vojaški službi kot tolmač in prevajalec. Istega leta je bil imenovan za pravega gimnazijskega profesorja. Tudi v vojaški službi se je ukvarjal z znanstvenim delom. Med vojno ni bil habilitiran za delo na univerzi v Budimpešti. Po vojni se je vrnil na službeno mesto. Ko je bilo 12. avg. 1919 osvobojeno Prekmurje, ga je tamkajšnji sosvet povabil za šolskega nadzornika in mislili so tudi na druga mesta, ki bi jih naj prevzel. Zato je potoval v Slovenijo, da bi se o tem pogovoril. Zaradi prometnih težav se ni pravočasno vrnil na službeno mesto, zato so proti njemu začeli disciplinsko preiskavo, v kateri so ga obdolžili poleg sodelovanja s prejšnjim režimom, tudi zaradi stikov s Slovenijo in namena, prevzeti tam službo, posebej pa še zaradi »Adyjevega kulta«,[1] ki ga je gojil v šoli. Bil je premeščen najprej v Miskolc, posrečilo pa se mu je, da je prišel v Szombathely. Tu je bil profesor od maja 1920 do avgusta 1933 na državni ženski gimnaziji, odtlej pa do konca življenja pa na gimnaziji Ferenca Faludija, kjer je imel zaradi vodstva muzeja v Szombathelyu polovično učno obveznost.
Kmalu po ustanovitvi univerze v Ljubljani je pričela misliti na Pavla tudi njena filozofska fakulteta. Vendar pa so tu bili pogoji negotovi, zadrževala ga je tudi družina in še vedno upanje na Asbóthovo katedro na univerzi v Budimpešti. Z upokojitvijo Asbótha in nastavitvijo Jánosa Melicha na slavistiko na univerzi v Budimpešti se je za Pavla končalo neuspešno potegovanje za nastavitev na univerzi. Leta 1924 je v Szombathelyu prevzel skrb za muzejsko knjižnico, 1928 pa je prevzel vodstvo etnološkega oddelka in celotnega muzeja. V tem času se pričenja tudi vračati k znanstvenemu delu. Po uspešnem predavanju o Kralju Matjažu v slovenskem slovstvu decembra 1940 v Budimpešti, se mu je posrečila habilitacija za privatnega docenta na univerzi v Szegedu. Druga svetovna vojna je preprečila vse njegove načrte glede Szegeda, in tudi zasedba Prekmurja mu je pripravila le razočaranja in bolečine. Javno nezaupnico so mu pravzaprav izrekli s tem, ko so v juniju 1941 v Murski Soboti improvizirali maturo na soboški gimnaziji in so za predsednika namesto njega imenovali madžarona Aleksandra Mikolo. Pavel je rešil sicer še skromno muzejsko zbirko v Murski Soboti (s knjižnico), ko mu je bilo kot ravnatelju muzeja v Szombathelyu naročeno, naj jo inventarizira in prepelje v svoj muzej. Dal je pobudo soboški občini, naj prevzame gmotno skrb zanjo, čeprav bi bila ostala v okviru njegovega muzeja. To prevzemanje so zavlačevali do osvoboditve.
Po koncu druge svetovne vojne se je Pavel želel vrniti v Slovenijo in je čakal, da se razmere uredijo. Prehitela pa ga je bolezen in 2. januarja 1946 je umrl v Szombathelyu, kjer je tudi pokopan, kljub temu, da si je želel, da bi ga pokopali na domačem cankovskem pokopališču.
[1]Adyjev kult se nanaša na izjemno občudovanje in skoraj religiozno čaščenje madžarskega pesnika Endreja Adyja (1877–1919), ki je bil osrednja osebnost madžarskega literarnega modernizma in revije Nyugat.
