Prihod železnice v Rogaško Slatino je omogočil lažji dostop do zdravilišča številnim turistom. Takratni prevozniki, ki so pred tem goste prevažali iz Poljčan, pa so izgubili velik del zaslužka. Pred otvoritvijo železniške proge so gostje v Rogaško Slatino prihajali s poštno kočijo, ki je iz Poljčan pripeljala trikrat na dan ter z zasebnimi prevozniki – fijakerji.
Pri poštnem uradu v Rogaški Slatini pa je še nekaj časa po izgradnji železnice delovala poštna postaja, ki je opravljala vozno pošto za prevoz oseb in prtljage v kraje, oddaljene od železniške postaje.
Vlak iz Grobelnega, kjer so nanj lahko vstopili potniki iz smeri Ljubljane ter Gradca ali Dunaja, pa je v Rogaško Slatino pripeljal dvakrat na dan. Potniški promet ter obisk zdravilišča se je še povečal, ko je bila leta 1930 odprta proga od Rogatca do Krapine, ki je pomenila še povezavo s Hrvaško. Sprva je ob nedeljah iz Zagreba vozil poseben izletniški vlak, pozneje pa so ga nadomestili direktni vagoni 2. in 3. razreda iz Beograda in Zagreba. V poletni sezoni leta 1930 so uvedli direktni vagon tudi iz Budimpešte. Tako so v obdobju med obema vojnama v Rogaško Slatino pripeljali vsaj štirje pari potniških vlakov, promet pa je bil živahen tudi med drugo svetovno vojno, ko je pripeljalo po pet parov potniških vlakov na dan. Leta 1948 je bil uveden direktni spalni vagon Beograd-Rogaška Slatina. Prvo postajno poslopje je ohranjeno še danes (Rustja, 118-122).
S prihodom Južne železnice so se razdalje potovanj zmanjšale, saj je bilo razdaljo med Dunajem in Trstom z vlakom mogoče prepotovati v občutno krajšem času kot prej s kočijo. Kot je tako postal Gradec bliže Dunaju ali Trst bliže Ljubljani, se je tudi do Rogaške Slatine skrajšal čas potovanja. Postala je dostopnejša obiskovalcem različnih socialnih statusov, ki so prihajali tudi iz oddaljenih krajev, ne pa le pripadnikom plemstva, ki so pretežno obiskovali zdravilišče pred železnico (Mlacovič, 8).
