Kar smo imeli časa, je bilo treba patrone snažit. Meni se je to delo še nekoliko dopadlo. Ravno privadil sem se ga, pa je prišlo zopet drugo. Šel sem za »zimerordonerca« (op.:zimmerordonnanz; posilni vojak, ki opravlja vlogo častniškega sluge), v šolo k saržam, izvedeli so namreč, da znam fotografirati.
Sestra mi je prinesla od doma fotografski aparat in pričel se mi je pravi semenj s tem delom. Vse je hotelo naenkrat biti slikano. Za fotografiranje se je zanimal tudi podčastnik, optik po poklicu. Bil je zelo olikan možakar in bi se bil rad naučil fotografirati, ker pa v hlevu ni bilo pripravno za to opravilo, mi je preskrbel, da sem se preselil v šolsko poslopje, ki je bilo kot nalašč za to. V kopalnici je bila temnica za razvijanje plošč, kopiranje, spiranje in sušenje slik. Kmalu sva bila tako zaposlena, da sva poleg vojaške službe še dolgo v noč izdelovala slike.
P. Naglič, 2007
