Začeli smo vsak svoje premoženje v red devati. To je bilo hitro končano, ker smo malo imeli, mojo fotografično ropotijo sem zložil v kovček in nesel k Čeponovim, da ga je moja sestra vzela na vlak s seboj domov. Kar sem imel eraričnih (vojaških, op. ur.) stvari, sem zložil v nahrbtnik in tako sem bil pripravljen za odhod.
Šel sem naglo k Čeponovim se zahvalit za izkazane mi dobrote in se poslovit. To noč nismo skoraj nič spali. Ker slamnic ni bilo več, nismo imeli druzega kot vsak svojo suknjo. Bilo je hladno, zjutraj ob pol petih smo že dobili kavo, nato smo se postavili v vrste, da so nas prešteli, ako smo vsi. Ko je bila stvar urejena, smo šli na kolodvor. Vlak je bil že pripravljen kakor po navadi z živinskimi vozovi. Hajdi v vozove. To je bilo vriskanje in petje, kot bi se k poroki peljali.
P. Naglič, 2007
