Kumpove mladostne sanje je leta 1941 kruto presekala okupacija Slovenije. V narodno osvobodilnem odporu je sodelovala celotna Kumpova družina. Sašovega očeta Aleksandra so 1. julija 1942 odpeljali v koncentracijsko taborišče Mauthausen, kjer je umrl manj kot leto kasneje. Mati Pavla je bila aretirana julija 1942 in prav tako odpeljana v taborišče, Saša in brat Pavel pa sta večino vojne pretrpela v taboriščih v Italiji in Nemčiji.
Saša Kump se je v odporniško gibanje vključil maja 1941, pri 16 letih, julija je postal član SKOJ (Zveza komunistične mladine Jugoslavije – srbohrvaško: Savez komunističke omladine Jugoslavije) in vzpostavil zvezo Ljubljane z Gorenjsko za prenos Slovenskega poročevalca ter sanitetnega in drugega materiala. V navezi so sodelovali tudi njegovi starši, ki so pred nemško aretacijo doma skrivali aktivista Staneta Žagarja*. Spomladi leta 1942 je Saša na učiteljišču skupaj s sošolci organiziral štrajk proti fašističnemu mladinskemu nastopu v Ljubljani, kar je bilo usodno – izključili so ga iz šole, 28. junija pa so ga Italijani aretirali in odpeljali v taborišče Gonars ter kasneje v Treviso. (povzeto po: Ivana Kump: Spominsko gradivo o Saši Kumpu, 22. 11. 2000, zasebni arhiv Alje Kump Ankerst)
Marca 1943 je bil izpuščen, se spet vključil v mladinsko organizacijo in ob kapitulaciji Italije s skupino dijakov in profesorjev skušal oditi na osvobojeno ozemlje. Zaradi izdaje so jih okupatorji zaprli in odpeljali v Dachau. Saša je šel od tu iz enega pekla v drugega: v Buchenwald in nazadnje v zloglasno koncentracijsko taborišče Mittelbau-Dora** v Turingiji (pokrajina v današnji osrednji Nemčiji). Tam je bilo zaradi nečloveških razmer, trpinčenja in ubijalskega delovnega tempa huje, kot kjerkoli prej. Bil je med redkimi preživelimi. Agonijo v internaciji je leta po vojni zaupal novinarju Glasa: »Pet koncentracijskih taborišč sem okusil v treh letih: Gonars, Treviso, Dachau, Buchenwald in – nazadnje – Doro. Najbolj nastradal sem v Dori. V človeške krte spremenjeni, zaprti v močno utrjene in zastražene podzemeljske montažne hale, smo izdelovali nemško tajno orožje V 1 in V 2. Od 300 Slovencev nas je zlom tretjega rajha dočakalo le 25. Samo najbolj čvrsti in odporni so zdržali — in še ti ne bi, če bi se ne povezali v nerazdružljivo, monolitno družino, ki sta jo pokonci držala brezmejno tovarištvo in solidarnost. Bili smo vzor ostalim narodnostim in zelo ponosen sem, da niti stopnjevan fizični in psihični teror ni strl moje in mojih sotrpinov morale.« (Guzelj, I.: Resnice iz cunjastih pajacev, Glas, 15. 11. 1974)
* Stane Žagar (1896-1942), pedagog, partizan, in narodni heroj, predvojni aktivist KPJ. Po okupaciji leta 1941 je postal član glavnega štaba NOV in POS, odgovoren za razvoj odpora na Gorenjskem. Marca 1942 je bil skupaj s svojo četo izdan in ubit nad Crngrobom.
** Nacistično koncentracijsko taborišče Mittelbau-Dora, podružnica Buchenwalda je bilo visokotehnološko delovno taborišče, kjer so izdelovali rakete. Sem so pripeljali na tisoče delavcev različnih narodnosti za gradnjo podzemnih skladišč, proizvodnih montažnih hal ter železniških povezav iz podzemlja na ranžirno postajo v Nordhausnu. Skozi taborišče in 30 podružnic je šlo več kot 32.000 ljudi, med njimi 700 do 800 Jugoslovanov, od tega 325 Slovencev. Le peščica jih je preživela strahotne razmere. (Boris Nemec: Koncentracijsko taboriščeMittelbau-Dora https://www.svobodnabeseda.si/11-april-1945-osvobojeni-koncentracijski-taborisci-buchenwald-in-dora)
