Tomislav Vrečar se je rodil leta 1976 v Postojni, odraščal pa je v Novi Gorici. Obiskoval je Klasični licej Primož Trubar v Gorici. Leta 1994 je šolanje opustil in se preselil v Ljubljano, kjer živi in ustvarja. Svoje prve pesmi je objavil v lokalni goriški reviji Via Libera. Piše in objavlja v slovenskem in italijanskem jeziku. Izdal je štiri pesniške zbirke: Punk še ni hin (1997), Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski (1998), Ko se mi vse ponuja, se meni skuja (2003) in Naj me koklja brcne, potem bom pa še jaz njo (2004). Sodeloval je z različnimi slovenskimi avtorji (Svetlana Makarovič, Tomaž Šalamun) in pri različnih multimedijskih in glasbenih projektih. Veliko gostuje v Italiji in prevaja dela italijanskih pesnikov mlajše generacije, predvsem iz Furlanije.
MISEL:
Kaj naj napišem, baštard? Nekdo, ki je odraščal na stičišču dveh kultur, dveh jezikov? Nekoč mi je prijateljica iz Trsta dejala, da smo mi, ki nam je to položeno že v zibelko, pravzaprav nekakšne čudne pojave, saj nismo zares doma v nobenem od obeh jezikov, neprestano nekje vmes. Kaj bi se zgodilo, če mi bi bil položen v zibelko kakšen drug materni jezik? Pisal bi, jasno, to mi je bilo položeno v zibelko, ne pa jezik sam. Verjamem pa, da ne bi nikoli pisal, če ne bi bil obkrožen z ljudmi, ki jim je literatura na ti in, jasno, s tem tudi jezik. Kar nekaj ljudi je bilo odločilnih za to, da sem poprijel za pisalo. Na tem mestu bi rad izpostavil knjižničarke v Goriški knjižnici Franceta Bevka, one so bile te, ki so mi dovolile, da sem se lahko svobodno sprehajal po vseh oddelkih knjižnice. Ne vem, kako je danes s tem, a takrat je bila knjižnica razdeljena na pol, na eni strani je bil oddelek za otroško ter mladinsko literaturo, na drugi strani je bil oddelek za odrasle. Precej pogumno je bilo, da sem se kot pobalin zrinil v vrsto, ki je bila namenjena odraslim in tako zakorakal v širni svet literature. Ne, ne verjamem v poslanstvo lastnega početja, verjamem pa v poslanstvo določenih ljudi, ki so »zadolženi« za to, da »materni jezik« ni le puhlica, s katero se tolčejo po prsih določeni politični mešetarji, temveč stvar srca in neizmerne ljubezni.
