Ena najbolj obljudenih ulic, ki poteka skozi mestno jedro, je dobila ime po partizanskem komandantu Francu Rozmanu – Stanetu (Stanetu Mlinarju), narodnem heroju, generallajtnantu partizanske vojske, ki se je rodil 27. marca 1911 v Spodnjih Pirničah pri Medvodah. Že oče, ki je imel majhno kmetijo, si je vseskozi želel postati vojak. Padel je v prvi svetovni vojni in zapustil četvero majhnih otrok. Hudo pomanjkanje v otroštvu je Francu Rozmanu narekovalo, da se po končani osnovni šoli izuči za peka. Delal je v več pekarnah, kjer se je tudi seznanil z delavskim gibanjem in marksistično ideologijo. Po odsluženem vojaškem roku, bil je v pekovski četi v Petrovaradinu, je vzel v najem pekarno v Medvodah. Bolj kot obrt pa so Rozmana zanimala protifašistična borba in vojaška vprašanja.
Ko je fašistična Italija leta 1935 napadla Etiopijo, se je javil za prostovoljca v italijansko vojsko in z njo odšel v Afriko. Kmalu je prestopil na stran Etiopijcev in se z njimi leto dni boril proti Italijanom. Ko je leta 1936 general Franco začel svoj boj prod legitimni španski republikanski armadi, se je Rozman priključil mednarodnim brigadam. Njegova vojaška pot prostovoljca v španski državljanski vojni se je končala leta 1939, ko je general Franco v državljanski vojni porazil republikance. Rozman je najprej prebegnil v Francijo, kjer so ga internirali in ko je junija 1940 Francija v vojni z nacistično Nemčijo kapitulirala, so ga Nemci poslali na prisilno delo v bližino Leipziga.
Avgusta 1941 mu je uspelo pobegniti v takrat že okupirano Slovenijo, kjer se je takoj vključil v narodnoosvobodilno gibanje. Zaradi vojaških izkušenj ga je glavni štab slovenskih partizanskih čet poslal na Dobrovlje, kjer je postal poveljnik Štajerskega partizanskega bataljona. Ko je enota prezimovala, je Rozman odšel v t.i. Ljubljansko pokrajino in skupaj z Dušanom Kvedrom Tomažem organiziral Drugi (štajerski) partizanski bataljon ter aprila 1942 postal komandant Druge grupe odredov, ki je delovala na zahodnem delu okupirane Štajerske. Po preureditvi Narodnoosvobodilne vojske (NOV) je bil januarja 1943 imenovan za komandanta 4. operativne cone, pol leta kasneje (13. julija 1943) pa za komandanta Glavnega štaba NOV in partizanskih odredov Slovenije. Pod njegovim poveljstvom se je slovenska osvobodilna vojska temeljito pripravila na kapitulacijo Italije in se razrasla v pravo oboroženo silo z ustreznimi enotami, službami in zalednimi ustanovami.
Leta 1944 je tudi osebno vodil več pomembnejših vojaških operacij, predvsem v akcijah 7. korpusa. Septembra 1944 je napredoval v čin generallajtanta, toda ko je 7. novembra 1944 v osvobojeni Beli krajini preizkušal nov angleški metalec min, je tretja mina eksplodirala v cevi in ga smrtno ranila. Začasno so ga z vojaškimi častmi pokopali v Črnomlju, po vojni pa je bil prepeljan v Grobnico narodnih herojev v Ljubljano. Še isto leto so komandanta Staneta imenovali tudi za narodnega heroja.
