Oblakova ulica, ki poteka po severnem obrobju mestnega jedra, je poimenovana po Vatroslavu Oblaku, enemu najbolj znanih slovenskih jezikoslovcev. Vatroslav je bil rojen 15. maja 1864 kot sin celjskega podobarja Ignacija Oblaka. Po končani osnovni šoli je leta 1874 nadaljeval na celjski gimnaziji, vendar mu je nemiren značaj v šoli povzročal kar nekaj preglavic. Ponavljal je namreč 1., 2. in 4. razred gimnazije, nato pa šolanje uspešno nadaljeval vse do 7. razreda, ko je zbolel za jetiko. Po enoletnem premoru je jeseni 1885 nadaljeval s šolanjem, vendar so ga novembra istega leta izključili iz vseh avstrijskih gimnazij, ker je sošolce nagovoril, da so v cesarsko pesem zapeli slovenskem jeziku. Po tem dogodku se je preselil v Zagreb, nadaljeval s šolanjem na gimnaziji in leto kasneje maturiral.
Jeseni 1886 se je preselil na Dunaj, študiral slovansko filologijo in primerjalno jezikoslovje ter marca 1891 promoviral z doktorsko disertacijo Cerkvenoslovanski prevod Apokalipse. Po končanem študiju mu je dunajska univerza podelila štipendijo za proučevanje makedonskih dialektov v takrat še turškem Solunu. Turki so ga osumili za vohuna, zato so ga marca 1892 zaprli. Čeprav so ga po posredovanju avstrijskega konzula kmalu izpustili, je moral ozemlje takratne Turčije takoj zapustiti. Najprej je za kratek čas bival na Dunaju in v rojstnem Celju, maja 1892 pa je za pol leta odpotoval na dalmatinske otoke, kjer je študiral čakavsko narečje. Po vrnitvi domov se je začel zanimati za vodenje slovenskega lektorata v Gradcu, v zimskem semestru 1893/94 že začel predavati, toda zdravstveno stanje se mu je začelo hitro slabšati. Marca 1896 ga je graška filozofska fakulteta predlagala za izrednega profesorja, a imenovanja ni dočakal. Umrl je star komaj 32 let in je pokopan je na celjskem okoliškem pokopališču.
Sprva ga je zanimala zgodovina, kasneje pa je svoje zanimanje preusmeril na slovnico. Preko Davorina Trstenjaka se je seznanil s poljskim slavistom Janom Baudouinom de Courtenayem in njegovimi spisi o slovanskih narečjih. Z njim je nato ostal v stikih vse do svoje smrti. Oblak je slavistiko in jezikoslovje študiral že kot gimnazijec. Prve razprave je objavil že v času študija, postal cenjen ter mednarodno priznan strokovnjak, ki je objavil več kot 150 znanstvenih in strokovnih razprav, na desetine ocen in kritičnih prikazov. Strokovnjaki ga cenijo še danes in mu priznavajo, da je bil s svojimi raziskavami zgodovine slovenskega jezika in dialektologije pravi predhodnik Frana Ramovša, utemeljitelja študija slavistike na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani leta 1919.
