Opolnoči med 23. in 24. majem 1915 sta 2. in 3. italijanska armada prekoračili italijansko-avstrijsko mejo in se podali proti Soči.
Cilj 2. armade je bila Kobariška kotlina, gorski greben Krna in Mrzlega vrha ter gorski hrbet Ježa-Korada-Šmartin-Medana. 3. armada naj bi se utrdila na pobočjih Medeje in Krminske gore ter osvojila ozemlje med rekami Idrija, Ter in Sočo. Italijanska vojska je v prvem naskoku osvojila Ježo, Kolovrat in Korado, Brda in Kambreško, brez odpora so padli Kobarid in vasi na desnem bregu Soče ter del zgornjesoške doline okrog Žage; Bovec je padel 23. avgusta, ko ga je avstrijska vojska brez boja prepustila Italijanom. Pod Italijane so padli še Červinjan, Krmin, Tržič, Medeja in 8. Junija Gradišče ob Soči. Do prvih hudih bojev je prišlo v Krnskem pogorju, kjer so konec maja italijanske enote dosegle Vršič in Vrata ter 16. junija zasedle tudi Krn. Luigi Cadorna je nato italijanski prodor zaustavil in ukazal, naj enote na fronti počakajo okrepitve, kar pa je avstro-ogrski vojski seveda omogočilo, da se je utrdila in prav tako pripeljala okrepitve.
Prva italijanska ofenziva se je pričela 23. junija 1915. Ker so imeli Italijani precejšnjo premoč v topništvu, so se odločili za dolgotrajno topniško obstreljevanje. Italijanski načrt je bil, da po sedemdnevni topniški pripravi glavni sunki potekajo v treh smereh:
1. IV. korpus naj bi zavzel ozemlje med Krnom in tolminskim mostiščem;
2. II. korpus naj bi zavzel greben Prižnica-Kuk-Vodice-Sveta Gora;
3. 3. armada naj bi osvojila goriško mostišče in Doberdobsko planoto.
Odsek od Zagraja do reke Vipave so v okviru 58. gorske brigade branili tudi 47. in 97. pehotni polk ter 27. domobranski pehotni polk, ki so imeli visok odstotek slovenskih vojakov. V bitki, ki je trajala do 7. julija, so Italijani le stežka osvojili vznožje Kraške planote pri Redipugliji, Vermeljanu in Selcu.
Neposredno po koncu prve soške bitke so antantni zavezniki od Cadorne zahtevali, naj čim prej načrtuje novo ofenzivo. Italijanski načrt je predvideval, da bodo napadi potekali po celotni dolžini fronte, toda na fronti severno od Krna kakšnih večjih napadov ni bilo. Druga soška bitka se je začela 18. julija in je trajala do 10. avgusta. Osrednji cilj napada italijanske vojske je bila Doberdobska planota, še zlasti pa hrib Šmihel, južni steber obrambe goriškega mostišča, drugo težišče napada je bilo na grebenu Kalvarije. Po zavzetju Šmihela naj bi se težišče napada prestavilo proti Gorici, ki je bila do šeste ofenzive primarni italijanski cilj. Bitka se je pričela z močnim italijanskim topniškim obstreljevanjem vrha Šmihela, ki je med bitko večkrat zamenjal gospodarja, naposled pa so ga zadržali Avstrijci. Italijanom je na Krnu vendarle uspelo osvojiti Batognico.
Po drugi soški bitki je nastopilo daljše zatišje. Na pogorje Krna je 27. avgusta 1915 prispel 27. domobranski pehotni polk. En bataljon polka je bil prvi v avstro-ogrski vojski, ki je bil opremljen za gorsko vojskovanje. V drugi polovici septembra, po kratkem postanku na Doberdobski planoti in pri Šmihelu, je prispel na Bovško: I. bataljon je odšel na Rombon, II. bataljon na Šmohor, III. bataljon na Veliki Lemež, 13. stotnija pa se je namestila v trdnjavi v Klužah. Na teh položajih je 27. domobranski pehotni polk ostal do spomladi 1916, ko so ga premestili na tirolsko bojišče.
Tretja soška bitka se je zaradi pritiska zaveznikov na Italijane, naj z ofenzivo razbremenijo ostale fronte, pričela 18. oktobra s tridnevnim topniškim obstreljevanjem na črti od Rombona do morja. Cilj napada je bila osvojitev Gorice. Italijani naj bi v prvi fazi močno napadli na Doberdobski planoti in pri Plavah ter s tem potisnili branilce nazaj, nato pa napadli izpostavljen del fronte pri Gorici in jo zasedli. V tretji soški bitki so Italijani prvič v večji meri uporabili tudi letalstvo. Branilci so imeli velike izgube, saj kaverne še niso bile zgrajene v zadostnem številu, tako da so vojaki množično umirali v zasilnih zaklonih na prostem, poleg tega pa med vojaško opremo še vedno niso imeli čelad.
Prvo težišče napada je bilo na Krasu, cilji italijanske vojske pa so bili zasedba Šmihela in Martinščine ter vrhov na jugozahodnem robu planote. Najhujši boji so potekali na robu kraške planote, pri ovinku ceste, ki pelje iz Selc v Doberdob. Ta odsek so branili nemški in slovenski vojaki mariborskega 47. in celjskega 87. polka. Avstro-ogrska vojska je imela velike izgube v prvih dneh bojev. Zato je Borojević na ta del frontne črte poslal okrepitve, nekaj enot so poslali tudi s tirolskega bojišča. Ofenziva se je nadaljevala do 3. novembra, nato pa je počasi izgubila zagon in boji so skoraj povsem ponehali. Drugo težišče napada je bilo pri Plavah in italijanska vojska se je skušala prebiti preko Soče ter zavzeti Kuk. Predpogoj za zavzetje Kuka je bila osvojitev vasi Zagora, ki so jo avstro-ogrski vojaki večkrat uspešno obranili.
Napad na goriško mostišče in samo Gorico se je pričel 23. oktobra. Pehota je na začetku italijanske ofenzive mirovala, medtem ko je italijansko topništvo Gorico nenehno obstreljevalo. Italijani so zagrizeno napadali na črti Sabotin-Oslavje-Pevma-Podgora, ki je bila glavni oporni steber goriškega dela obrambe. V tem času je bil na pobočju Javorščka, Šmohorja in planine Golobar na položajih tudi 27. domobranski pehotni polk, ki pa v hujših bojih ni sodeloval, saj je v višjih legah že naletaval sneg in so se bojne akcije močno omejile. Bitka se je končala 4. novembra, in sicer z zmago avstro-ogrske strani, ki je dosegla svoj cilj: ohranitev položajev, zasedenih pred tretjo bitko.
Med tretjo in četrto soško bitko je minil le slab teden. Italijanska ofenziva se je pričela 10. novembra in je bila omejena med Plave in Grižo. Na kraškem delu bojišča okrog Doberdobske planote so se napadi vrstili tudi še po koncu prejšnje ofenzive. Na goriškem mostišču so Italijani skušali osvojiti Sabotin, vendar so zaradi hudih izgub prenehali z napadom. Tarča napadov sta bila tudi greben Kalvarije in vas Oslavje, kjer so Italijani 12. novembra uspeli prodreti na avstro-ogrske položaje.
Istočasno so italijanski vojaki začeli z napadom na odseku pri Plaveh. Tam so pri Zagori osvojili del avstro-ogrskih položajev, vendar so že naslednji dan te položaj ponovno izgubili. 17. Novembra se je pričela druga faza italijanskega napada. Luigi Cadorna je izdal nov ukaz, naj se obnovijo napadi na odseku od Sabotina do morja. Ob tem je poveljnikom enot prepustil izbiro cilja, kar je ofenzivo razbilo na niz nepovezanih, a vseeno močnih napadov, ki pa niso prinesli željenega cilja. Nato so Italijani 18. novembra pričeli z močnim topniškim obstreljevanjem Gorice, ki je bilo okrepljeno z napadi letalstva. 20. novembra se je glavni napad usmeril proti Oslavju, 25. novembra pa se je začela zadnja faza italijanskega napada na goriško mostišče. Italijani so zbrali ogromno vojaško silo, ki pa ni bila dovolj za preboj frontne črte in 30. novembra so morali zaradi slabega vremena ustaviti napade na goriškem mostišču, vendar pa so imeli v svojih rokah skoraj celotno Oslavje. Kljub temu je bila tudi četrta soška bitka, ki se je končala 5. decembra, za Italijane neuspeh, saj jim ni uspelo zavzeti pomembnejših položajev.
Leto 1916 je tako avstro-ogrski kot italijanski strani prineslo nov zagon. Avstro-ogrski vojaki so zimo 1915/1916 izrabili predvsem za izboljšanje zaklonov in okrepitve v vojaštvu in materialu. Italijani so na frontno črto pripeljali ogromne količine vojaškega materiala, svoje zaklone pa so celo betonirali in se tako še bolje pripravili za nadaljevanje vojne. Kljub temu, da je bila februarja 1916 Avstro-Ogrska v zelo nezavidljivem položaju, se je Poveljnik avstro-ogrske vojske Franz Conrad von Hötzendorf odločil za veliko ofenzivo na Tirolskem. Precej opreme in vojakov so za to ofenzivo morali pripeljati z vzhodnega bojišča in soške fronte (na Tirolsko so premestili številne večinoma slovenske enote, med njimi tudi 27. domobranski pehotni polk), medtem ko Nemčija ni poslala zahtevanih okrepitev (21. februarja se je namreč začela bitka pri Verdunu). Borojevićeva 5. armada je bila zaradi tega pred pričetkom pete soške ofenzive zelo oslabljena.
Peta soška bitka se je pričela z italijanskim napadom 11. marca 1916. Osrednja cilja napadalcev sta bila Doberdobska planota in goriško mostišče. Najhujši spopadi so potekali na Krasu, vendar sprememb na položajih ni bilo. Na fronti od Krna do morja so bili premalo odločni italijanski napadi odbiti in 16. marca je bilo bitke konec.
V obdobju med peto in šesto soško bitko vojski nista mirovali, temveč je bilo kar živahno med Plavmi in Gorico ter na Krasu v okolici Šmartina. Avstro-ogrska vojska je konec junija v okolici Šmihela na Doberdobski planoti prvič uporabila celo bojni plin fosgen. Italijani so bili na ta napad popolnoma nepripravljeni, saj so izgubili okrog 6 000 mož, polovica jih je umrla. Izkazalo se je, da je plin zelo nezanesljivo orožje, nevarno tudi za vojsko tistega, ki ga uporabi. Tako je v istem napadu umrlo tudi štirideset avstro-ogrskih vojakov.
Avstro-ogrski generalštab je bil po uspešni ekspediciji na Tirolskem prepričan, da Italijani zaradi izgub, ki so jih tam utrpeli, še nekaj časa ne bodo sposobni začeti nove ofenzive, toda italijanska stran je precej uspešneje in hitreje zmogla nadomeščati izgube kot avstro-ogrska. Res pa je, da so Italijani zaradi bojev na Tirolskem tja prestavili precej svojih enot, ki bi jih uporabili na Soči, poleg tega pa se je načrtovana šesta italijanska ofenziva zamaknila za dva meseca in se premaknila na avgust.
Italijani so 4. avgusta pri Tržiču izvedli slepilni napad, da bi prikrili glavni udar, ki je sledil 6. avgusta. Tega dne se je začel topniški napad od Jadranskega morja do Tolmina. Glavni cilj ofenzive je bil zavzetje Gorice in za dosego tega cilja sta morala biti izpolnjena dva pogoja: zavzetje Doberdobske planote in Sabotina, obeh stebrov obrambe goriškega mostišča. Po deveturnem topniškem obstreljevanju je Sabotin in Šmihel napadla še italijanska pehota. Napad je potekal tudi pri Oslavju in na grebenu Kalvarije, kjer so Italijani prebili avstro-ogrsko obrambno linijo in osvojili Podgoro. Sabotin je v šesti italijanski ofenzivi vendarle padel, italijanska vojska pa je osvojila tudi Šmihel in v kratkem času na goriškem mostišču prišla do Soče. Goriško mostišče se je tako znašlo v veliki nevarnosti in poveljstvo avstro-ogrske vojske se je odločilo za umik preko Soče. Avstro-ogrska vojska se je umaknila na novo obrambno črto od Prižnice (kota 383), Kuka, Skalnice, Sv. Katarine, Rožne Doline, prek Orehovlja na Kras. Goriško mostišče je bilo za branilce izgubljeno in 7. avgusta se je pričel umik vojakov in opreme iz Gorice. Poleg Gorice je v italijanske roke padla tudi Doberdobska planota.
Po italijanskem prihodu v Gorico je Cadorna ukazal nadaljevanje napada. 3. armada naj bi napadla v smeri dolinice Dol na vzhodnem robu Doberdobske planote in ob Vipavi, 2. armada pa naj bi osvojila koto 383 in zasedla greben Kuk-Vodice-Sveta Gora. Oba napada sta bila neuspešna in 14. avgusta je prišlo še do zadnjega poskuša v šesti soški bitki, in sicer do napada pri Lokvici, ki ni prinesel uspeha. Italijanske ofenzive je bilo konec 17. avgusta.
Luigi Cadorna je takoj po koncu šeste ofenzive dal ukaz za novo. Avstro-ogrski vojski je po koncu zadnje ofenzive uspelo obdržati položaje z začetka vojne samo v srednjem in zgornjem delu Posočja. Prvotno so Italijani nameravali napasti iz Gorice proti vzhodu, toda napad je bil nato usmerjen na Kras, v osvojitev Fajtjega hriba in Trstelja. Sedma soška bitka se je začela 14. septembra zjutraj z italijanskim topniškim obstreljevanjem, ki mu je nato sledil še napad pehote, v bojih je sodelovalo tudi italijansko letalstvo. Namen ofenzive je bil dokončno zlomiti avstro-ogrsko obrambo na Krasu in zasesti desno pobočje Grmade, s katere je bil Trst kot na dlani. Branilci sprva na napad niso odgovorili, toda kmalu so bili napadalci nemalo presenečeni nad zelo natančnim in močnim zapornim ognjem avstrijskega topništva. Borojević tokrat z granatami ni varčeval. Močna obramba in odločni protinapadi so Italijane prvi dan ofenzive prisilili k umiku na stare položaje, izjema je bila vzhodno od kote 212, kjer so vdrli v prvo obrambno linijo. Najhujši napadi so bili proti Gorjupi kupi (kota 144) nad Jamljami. Naslednji dan so bili najhujši boji v okolici Doberdobskega jezera, na koti 144 in 208. Napade pri Opatjem selu in severno od Lokvice so avstro-ogrski vojaki odbili.
Do 16. septembra so branilci porabili že več kot polovico armadne rezerve, okrepitev pa ni bilo od nikoder. Tega dne so italijanski alpinci poskušali zavzeti Rombon, od koder so Avstrijci nadzorovali zgornji del bovške kotline. Vrh gore je ubranil 4. bosansko-hercegovski polk. Sedme soške bitke je bilo konec 17. septembra, saj je Cadorna zaradi poslabšanja vremena ukazal prekinitev napadov.
Osma soška bitka je bila nadaljevanje prejšnje, tako po cilju kakor tudi po pičlih italijanskih uspehih. Italijanska vojska je nameravala nadaljevati prodor proti Trstelju na Krasu in od reke Vipave do Šempetra pri Gorici. Obramba je zato, da bi zmanjšala izgube, zgradila novo črto strelskih jarkov in utrdb eno uro hoda od prve bojne črte od Devina, Grmade in Kostanjevice do Fajtjega hriba. Italijansko topniško obstreljevanje se je začelo že 30. septembra in se je znatno povečevalo od 3. oktobra dalje in 7. oktobra so Italijani že prvič napadli. Toda do pravih spopadov je prišlo 10. Oktobra zjutraj. Med Šempetrom in reko Vipavo so italijanski vojaki prodrli skoraj 700 metrov globoko, vendar so jih ustavili polki 43. strelske divizije. Avstro-ogrski vojaki so le še stežka zadrževali italijanske napade pri Gorjupi kupi, saj so napadalci prebili fronto severno in južno od kote 144, tako da je grozil preboj proti vzhodu. Preboj je ustavila prisebnost češkega 102. Polka, kajti njegov poveljnik je ukazal obrniti ogenj za 180 stopinj in streljati v hrbet Italijanom. To je pri napadalcih povzročilo zmedo in branilci so s protinapadi prisilili Italijane k umiku na izhodiščni položaj. 12. oktober je prinesel nekaj olajšanja, saj italijanski napadi niso bili tako močni kot v prejšnjih dneh. Tega dne se je italijanska ofenziva tudi končala.
V deveti soški bitki, ki se je začela 31. oktobra, je bilo težišče napada zopet na Krasu, saj so italijanski poveljniki ocenili, da so avstro-ogrski branilci tam najbolj ranljivi in da so možnosti za uspeh največje. Smeri napadov so bile podobne kot v osmi ofenzivi. Italijanski vojaki so napadali med Šempetrom in Vipavo, na severnem robu Krasa je napad potekal s smeri proti Fajtjemu hribu. Prav tu so bili Italijani najuspešnejši, saj se jim je odprla tri kilometre široka vrzel od Cerja do ceste Opatje selo-Kostanjevica. Na teh položajih je bil 2. gorski strelski polk, ki se je zaradi italijanskega prodiranja moral umakniti na nove položaje pred zaselek Hudi Log, kjer se je v poznejših bojih zelo izkazal. Italijansko letalstvo je bombardiralo tudi Sežano, Dutovlje in Miramar pri Trstu.
Na goriškem območju so italijanski vojaki neuspešno napadali in niso izrabili velike premoči. 2. novembra so enote 3. armade pod poveljstvom vojvode Aoste osvojile strateško pomembni Fajtji hrib in obkolile Kostanjevico. Iste enote so 3. novembra napadle še Veliki vrh in ga zasedle. Poveljnik IV. bataljona 61. pehotnega bataljona, stotnik Roosz, je takoj krenil v protinapad in za Avstro-Ogrsko ponovno zavzel Veliki vrh. Avstro-ogrski vojaki so kljub velikim izgubam skušali izvesti še protinapad na odseku med Biljami in Hudim Logom, medtem ko so Italijani 4. novembra skušali prodor razširiti proti jugu, na širokem odseku med Hudim Logom in Jamljami, kjer se je ponovno izkazal 2. gorski strelski polk. Po teh napadih se je vreme ponovno poslabšalo in Cadorna je ukazal zaustaviti ofenzivo. Po deveti ofenzivi je nastopilo šest mesecev relativnega miru, ki so ga prekinjali vsakdanji boji med izvidnicami in občasno topniško obstreljevanje.
Silovita italijanska ofenziva maja 1917 je bila pričakovana. Toda zaradi razmer na vzhodnem in balkanskem bojišču (izstop Rusije iz vojne) je lahko avstro-ogrska stran precej okrepila svoje čete na Soči. Na drugi strani pa je tudi Cadorna dobro osvežil in dopolnil svoje enote. Italijani soustanovili t. i. Zono Gorizia, Goriško cono. To je bila okrepljena 2. armada, ki je imela za nalogo osvojiti gorski greben na levem bregu Soče od Kobilnika do Svete gore. Italijani so napadli 12. maja 1917, uvod v deseto ofenzivo pa je bilo 56-urno topniško obstreljevanje po vsej dolžini bojišča od Sv. Lucije do morja. Enote Goriške cone naj bi zasedle obrambno črto na gorskem grebenu na levem bregu Soče od Gorice do Plav, 3. armada pa je imela nalogo osvojiti Grmado nad Trstom in uničiti nasprotnika v odločilni bitki za Trst. Vendar naj bi z napadom počakala nekaj dni in s tem odvrnila pozornost od pravega cilja napada, tako da bi Borojević usmeril svoje sile na severni del bojišča.
14. maja so Italijani nepričakovano zasedli Sveto goro in jo zaradi neodločnosti tudi hitro spet izgubili. Glavna ovira za italijanski prodor v severni del Banjške planote je bila kota 383, hrib Prižnica pri Plaveh. Na goriškem odseku so napadalci dosegli uspeh, saj so osvojili greben od Prižnice in Kuka do Vodic in si tako odprli pot za napade proti Čepovanu in Trnovski planoti. 20. maja so zopet napadli Sveto goro in bili spet neuspešni. Nato je sledilo nekajdnevno zatišje, dokler 23. maja Italijani niso spet napadli med Vodicami in Sveto goro. Vsi napadi so bili zavrnjeni. Tega dne se je začela tudi druga faza italijanskih napadov, in sicer na Krasu, kjer so do 27. maja potekali hudi boji. Avstro-ogrska vojska je bila stisnjena v kot. Do Grmade, ki je bila zadnja obrambna linija pred Trstom, je bilo le še kilometer in pol, kar je pomenilo, da prvih italijanskih napadalnih linij avstro-ogrsko topništvo ne more več doseči. Zato se je avstro-ogrsko poveljstvo odločilo za protinapad, ki se je pričel 4. junija. Bil je uspešen in avstro-ogrske enote so se utrdile na obrambni črti od Timava do Kostanjevice.
Dva meseca in pol predaha po deseti ofenzivi sta bolj koristila italijanskim vojakom. Na Soči so zbrali največjo vojsko do tedaj, ki je štela 567 bataljonov, 5 281 topov in minometov različnih kalibrov, 102 topova pa sta bila še na poti iz Francije. Avstro-ogrska vojska je imela na razpolago 249 bataljonov pehote in 1 526 topov različnih kalibrov.
Zadnja italijanska ofenziva na Soči, enajsta, se je začela 17. avgusta. Italijani so skušali doseči odločilno rešitev na soški fronti. Glavno bojišče je bilo med Tolminom in morjem, in to enako srdito na obeh krilih – na Krasu in Banjški planoti. Na kraškem bojišču je italijanska vojska zavzela avstrijsko obrambno črto južno od Kostanjevice in branilce potisnila čez Selo in Štivan na zahodno podnožje Grmade. Prodor od Fajtjega hriba k Trstelju pa ji ni uspel. Italijanska letala so uspešno napadala topniške položaje, zbirališča rezerv in infrastrukturo v zaledju avstro-ogrskih položajev.
Italijanske enote so bile bolj uspešne na Banjški planoti. 19. avgusta so prekoračile Sočo med Desklami in Doblarjem, prebile avstrijsko obrambo na planoti in nadaljevale prodor proti zaselku Bate na Banjšicah. Do večera 22. avgusta se je fronta na tem področju zlomila in Italijani so prodrli do Bat na Banjšicah. Naslednji dan se je Borojević odločil za umik avstro-ogrskih enot z Banjšic na črto Škabrijel-severni rob Trnovskega gozda-vzhodni rob Čepovanskega dola-Špilenca-Hoja-Log-Selo (tolminsko mostišče). Toda po posvetu z drugimi poveljniki, ki so opazili prve znake nasprotnikove izčrpanosti, so se nato avstro-ogrske enote umaknile le do črte Log-Mešenjak-Hoje-Kal-Vrhovec-Madoni-Zagorje-Škabrijel. Italijani so 24. avgusta končno zasedli greben Vodice-Sveta Gora, Kobilek in Kuk, medtem ko so Avstrijci pripravili novo obrambno črto.
Na področju med tolminskim mostiščem in Mrzlim vrhom ter med Vipavo in Škabrijelom so avstro-ogrske enote uspešno izničile vse italijanske poskuse preboja, zato se je Cadorna odločil končati enajsto ofenzivo. Toda general Capello je menil, da že začetega napada proti vrhu Škabrijela na gre prekinjati. Škabrijel je tako postal zadnji branik Vipavske doline, saj zapira prehod v Vipavsko dolino in naprej v Ljubljansko kotlino. 29. avgusta so Italijani najprej napadli Mali vrh pod Škabrijelom, ga zavzeli, a ga niso mogli zadržati, saj so jih s protinapadom pregnali vojaki celjskega 87. pehotnega polka. Po nekaj dnevih bojev za Mali vrh, ki so ga v svojih rokah imeli zdaj avstro-ogrski, zdaj italijanski vojaki, je imel 87. polk le še 185 vojakov in je nujno potreboval okrepitve. Zato so s Krasa v naglici odpoklicali 2. gorski strelski polk, s Tirolske pa avstrijski 14. polk. Do 2. septembra je nato vladalo zatišje, j 5. septembra pa je ponovno sledil avstro-ogrski protinapad na Mali vrh, ki je bil še vedno v italijanskih rokah. Vrstili so se novi napadi in protinapadi, tako da se je general Capello odločil za drugačno taktiko. Med 8. in 11. septembrom je Škabrijel postal tarča hudega topniškega obstreljevanja, ki mu je sledil napad italijanske pehote. Toda vsi italijanski napadi so bili neuspešni in do 15. septembra so boji na Škabrijelu ponehali.
Priprave na dvanajsto soško bitko ali avstroogrsko-nemško ofenzivo, znano tudi pod imenom ”Čudež pri Kobaridu”, so stekle že med enajsto soško bitko. Zaradi pomanjkanja avstro-ogrskih enot je cesar Karel I. prosil za pomoč svojega vojnega zaveznika, nemškega cesarja Viljema II. Načrt za preboj, imenovan ”Waffentreue”, ”Zvestoba v orožju”, je pripravil nemški general Konrad Krafft von Dellmensingen. Preboj naj bi potekal v Zgornjem Posočju, med Bovcem in Tolminom, slonel pa naj bi na presenečenju, uporabi bojnega plina in bliskoviti skupni akciji pehote in topništva. V ta namen je bila oblikovana 14. avstroogrsko-nemška armada s petnajstimi divizijami, podrejena nemškemu štabu, ki mu je načeloval Krafft von Dellmensingen, 100 000 vojakom pa je poveljeval general Otto von Below. Avstrijski sestavi 14. armade je poveljeval general Alfred Krauss. Avstroogrsko-nemški armadi je ob Soči stala nasproti 2. italijanska armada generala Luigija Capella, ozemlje med Bovcem in Tolminom pa sta branila 4. in 27. Korpus.
Priprave na ofenzivo so bile temeljite. Prevoz čet in materiala v bližino bojišča se je začel v drugi polovici septembra in je trajal vse do same ofenzive. Enote so bile razporejene v vseh večjih krajih okrog bojišča, v Beljaku, Celovcu, Kranjski Gori, Ljubljani, na Jesenicah, v Kranju in Bohinju … Na območje bojišča so jih preselili le nekaj dni pred ofenzivo. Prevoz materiala in vojakov na bojišče je potekal preko prelazov Vršič in Predel, skozi rabeljski rudnik in z bohinjsko železnico po Baški grapi skoraj do Tolmina. Zaradi slabega vremena je dostava materiala in čet zamujala, zato so ofenzivo, ki je bila načrtovana za 22. oktober, prestavili najprej na 23. oktober in nato na 24. oktober 1917.
Italijanski položaji so bili razporejeni v tri glavne bojne črte, ki so se nahajale ena za drugo. V primeru da bi padla ena bojna črta, bi napad sovražnika zadržala druga. Vse obrambne črte so bile izredno dobro utrjene in opremljene. Avstroogrsko-nemška armada se je znašla pred skoraj nemogočo nalogo. V ofenzivi je morala premagati vse tri izredno dobro utrjene položaje. Da bi uničili te položaje, so se odločili, da uporabijo nov izum prve svetovne vojne, plin. Cilj plinskega napada v dvanajsti soški bitki so bili predvsem gorski hrbti, strma pobočja in ozke doline, kjer so bile nevarne italijanske topniške kaverne in opazovalnice. Da bi onesposobili te položaje, so uporabili granate, napolnjene s plinom fosgenom in klorarzinom. Z uporabo obeh plinov so dosegli dvojni učinek – zaradi vdihavanja klorarzina je vojak začel kihati in se dušiti in si z obraza strgal plinsko masko, takrat pa je vdihnil smrtno nevaren plin fosgen. Dvanajsta soška bitka je bila znana tudi po uporabi nove revolucionarne taktike bliskovitega napada. Taktika naj bi temeljila na uporabi topništva in hitrem napredovanju pehote, ki bi prebila nasprotnikovo obrambno linijo na najbolj izpostavljenem mestu ter ga nato obkolila. Nasprotnika naj bi nato pokončalo topništvo, ki bi sledilo pehoti.
Noč s 23. na 24. oktober je šla na roko avstroogrsko-nemški armadi, saj je začelo deževati, v višjih legah pa snežiti. Oblačno in megleno vreme je namreč onemogočalo odkrivanje sovražnikovih baterij, italijansko topništvo pa je imelo vnaprej določene cilje. Ponoči 24. oktobra se je pričelo avstroogrsko-nemško topniško obstreljevanje italijanskih položajev od Rombona do Loga pri Tolminu. Plin in rušilne granate so uničili in zastrupili pehoto ter topniške posadke v zaklonih v nižini. Za pravo presenečenje so takoj na začetku napada poskrbeli nemški oddelki za plinsko vojskovanje, ki so izvedli napad v Čezsoči pri Bovcu, v soteski Soče pod Javorščkom, v majhni zajedi Naklo. Ta napad je razbremenil krilo 22. strelske divizije, ki je prodirala proti Žagi. Avstroogrsko-nemškemu topniškemu obstreljevanju je nato zjutraj sledil napad pehote, ki je že v enem samem naletu zasedla prve bojne črte italijanske vojske in prodirala naprej. Večina gorskih postojank med Rombonom in Krnom, ki so jih branili italijanski alpinci, je padla že prvi dan bojev.
12. nemška divizija, ki je zjutraj 24. oktobra krenila s tolminskega mostišča, je prebila prvo italijansko črto med vasmi Dolje in Gabrje na levem bregu Soče, na desnem bregu pa na Volčanskem polju pri Sv. Danijelu nemoteno prekoračila prvo sovražnikovo črto. Nato je ubrala popolnoma drugačno taktiko kot so učili vsi tedanji vojaški učbeniki. Po levem in desnem bregu Soče so enote 12. divizije pod zaščito megle hitro napredovale proti Kobaridu, čeprav so bile močne italijanske enote razporejene na hribovju na obeh soških bregovih in v dolini. 12. divizija je prebila tudi drugo italijansko črto in le komaj osem ur po začetku napada je bila v Kobaridu.
Strateško gledano je največji udarec Italijanom zadal napad avstrijske 50. divizije med Tolminom in Kobaridom z vrha Slemena in Mrzlega vrha na položaje 46. italijanske divizije. Ta napad je omogočil napredovanje enotam 12. divizije proti Kobaridu. Zelo veliko vlogo prvi dan napada je imel nemški Alpski korpus, ki naj bi s tolminskega mostišča čez Kolovrat odprl najkrajšo pot proti reki Idriji. Ježa in Kolovrat z zelo močno utrjeno koto 1114 sta bila naravna in najpomembnejša frontna črta na zgornjem delu soškega bojišča, zato so ju Italijani močno utrdili. Do noči je Alpski korpus zasedel ves vzhodni del Kolovrata s koto 1114 vred. Uspeh, ki sta ga Alpski korpus in 12. nemška divizija dosegla že prvi dan dvanajste soške bitke, je bil usodnega pomena za nadaljnji razplet spopadov.
Avstroogrsko-nemške enote so uspešno izrabljale začetno presenečenje in dejstvo, da se italijanske enote niso upirale. Drugega dne bitke, 25. oktobra, je bil v italijanskih vrstah prisoten hud padec bojne morale, začela so se prva dezerterstva. General Luigi Cadorna je resno začel razmišljati o takojšnjem umiku, in sicer na reko Tilment. Toda po posvetovanju z drugimi poveljniki se je odločil, da umika italijanske vojske ne bo. Ukazal je reorganizacijo armade, kar je bila sredi boja izjemno tvegana poteza, toda potrebna. Medtem pa napadalci niso mirovali. Glavni cilj divizije Edelweiss je bil zasesti dolgo in visoko pobočje med Stolom in Breškim Jalovcem. Cadorna je skušal okrepiti črto Breški Jalovec-Stol-Mija. Italijani so se po dveh dneh bojev znašli v zelo težkem položaju, saj jih je avstrijska 14. armada potiskala vzdolž vse bojne črte. Dodaten zaplet je povzročilo nenadno poslabšanje zdravja generala Capella, ki so ga 25. oktobra odpeljali v bolnišnico v Padovo. Cadorna je nato Capella odstavil in ga zamenjal z generalom Lucom Montuorijem. Drugi dan napadov so avstroogrsko-nemške enote zasedle celotno pobočje Kolovrata, Kuk, Matajur in Globočak. Na Livku so zajele veliko italijanskih topov in tako prevzele nadzor nad ključnim obrambnim sistemom na desnem bregu Soče. Vrata v Furlansko nižino in naprej proti notranjosti Italije so se začela na široko odpirati.
Tretji dan bojev, 26. oktobra, so iz ozadja prihajale rezervne italijanske enote, izmučene od dolgih pohodov. Iz vrst italijanske vojske je bilo vse več ubežnikov. Zjutraj tega dne je general Cadorna ukazal umik 2. armade na črto od Solkana do Breškega Jalovca. Še vedno je vztrajal pri odločni obrambi in boju na zmago ali smrt. Še vedno je upal, da bo napadalce ustavil v gorah pred Furlansko nižino. Razsulo italijanskih armad je avstroogrsko-nemška armada izkoristila za vnovični pritisk. I. soška armada pod poveljstvom Borojevića je v prvem naletu osvojila Fajtji hrib, ki je bil ključnega pomena za obrambo južnega dela fronte. Napredovala je tudi avstrijska 14. armada, ki je osvojila Kanin. Enote, ki so zjutraj zasedle Breginj, so krenile vzdolž pobočja Stola in zvečer že zasedle Breški Jalovec, enote alpincev pa so opoldne zasedle Matajur. Osrednji in severni del soškega bojišča sta bila za Italijane izgubljena. Obramba italijanske vojske je počasi razpadala in avstroogrsko-nemške enote so začele odločni pregon, da se sovražnik ne bi ustavil in znova organiziral obrambe.
27. oktobra, četrti dan bitke, je general Cadorna ukazal 3. armadi, naj se začne umikati proti Tilmentu. Borojevićeve enote so tesno sledile sovražniku in kmalu brez večjih izgub zasedle precejšen del Banjšic, hrvaške enote pa so zvečer zasedle tudi Gorico. Avstroogrsko-nemške enote so zasedle še Čedad in nadaljevale proti reki Ter. Enote 14. avstroogrsko-nemške armade so napadale že četrti dan zapored. Bile so utrujene, preskrbovalne enote so jih le s težavo dohajale, težje topništvo jih ni moglo podpreti, ker je ostalo v zaledju – ceste pa so bile zasedene s kolonami ujetnikov. 2. italijanske armade tako rekoč ni bilo več, sovražnik pa je bil že pred Vidmom, sedežem italijanskega vrhovnega vojnega poveljstva.
Avstroogrsko-nemške enote so v Videm vkorakale 28. oktobra, peti dan bitke. Vojakom 2. in 3. italijanske armade je grozilo, da jih bo 14. avstroogrsko-nemška armada popolnoma odrezala od osrednjega dela Italije. Da se to ni zgodilo, je bilo verjetno krivo nesoglasje med avstrijskim in nemškim zaveznikom. 30. oktobra sta se v okolici Latisane srečali 5. divizija 14. armade in 28. divizija II. soške armade. Poveljnik te armade je sporočil poveljniku 5. divizije, da ima ukaz za vsako ceno priti do Codroipa, ki pa ga je že zasedala 14. armada. Nemške enote pa so imele ukaz, naj čim prej prodrejo še južneje mimo Avstrijcev do mostov pri Latisani. V tem času pa so jim Italijani pred nosom razstrelili vse mostove čez reko Tilment.
Umik italijanske vojske čez Tilment se je spremenil v panični beg, potekal je v nemogočih razmerah. Beguncev, tako vojakov kot civilistov, je bilo ogromno, zaradi obilnega deževja je močno narasla reka odnesla številne pontonske mostove, kar je vojakom onemogočilo pravočasen umik. 1. novembra je bil levi breg Tilmenta v nemških in avstrijskih rokah. Že 2. novembra so avstroogrsko-nemški vojaki začeli prečkati reko pri Corninu, kjer je branilcem uspelo porušiti le del mosta. A prehod čez Tilment je potekal počasi, saj je bilo potrebno znova postaviti zasilne mostove čez naraslo reko. Borojević je sicer ukazal, naj njegove enote ne začnejo pregona umikajočih italijanskih vojakov toliko časa, dokler ne bi bila zagotovljena topniška podpora. Moral je posredovati sam nadvojvoda Evgen, ki je ukazal napredovanje za vsako ceno.
General Luigi Cadorna je 4. novembra ukazal umik italijanske armade na zadnjo obrambno črto na reki Piavi. Umik se je končal 9. novembra 1917 in fronta se je ustalila na Piavi.
Literatura:
Anže Barle: Topništvo avstro-ogrske vojske na soški fronti, diplomsko delo. Ljubljana 2006.
David Primožič: Narodnostna struktura avstro-ogrske vojske na soški fronti 1915–1917, diplomsko delo. Ljubljana 2009.
Miro Simčič: 888 dni bojev na Soči. Orbis, Ljubljana 2006.
Miha Sluga: Lojalnost slovenskega vojaka med prvo svetovno vojno, diplomsko delo. Ljubljana 2007.
Petra Svoljšak: Soška fronta. Cankarjeva založba, Ljubljana 1994.
Marko Štepec: Vojne fotografije 1914–1918. Iz fotografske zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Defensor, Ljubljana 2008.
Prva italijanska ofenziva se je pričela 23. junija 1915. Ker so imeli Italijani precejšnjo premoč v topništvu, so se odločili za dolgotrajno topniško obstreljevanje. Italijanski načrt je bil, da po sedemdnevni topniški pripravi glavni sunki potekajo v treh smereh:
1. IV. korpus naj bi zavzel ozemlje med Krnom in tolminskim mostiščem;
2. II. korpus naj bi zavzel greben Prižnica-Kuk-Vodice-Sveta Gora;
3. 3. armada naj bi osvojila goriško mostišče in Doberdobsko planoto.
Odsek od Zagraja do reke Vipave so v okviru 58. gorske brigade branili tudi 47. in 97. pehotni polk ter 27. domobranski pehotni polk, ki so imeli visok odstotek slovenskih vojakov. V bitki, ki je trajala do 7. julija, so Italijani le stežka osvojili vznožje Kraške planote pri Redipugliji, Vermeljanu in Selcu.
Neposredno po koncu prve soške bitke so antantni zavezniki od Cadorne zahtevali, naj čim prej načrtuje novo ofenzivo. Italijanski načrt je predvideval, da bodo napadi potekali po celotni dolžini fronte, toda na fronti severno od Krna kakšnih večjih napadov ni bilo. Druga soška bitka se je začela 18. julija in je trajala do 10. avgusta. Osrednji cilj napada italijanske vojske je bila Doberdobska planota, še zlasti pa hrib Šmihel, južni steber obrambe goriškega mostišča, drugo težišče napada je bilo na grebenu Kalvarije. Po zavzetju Šmihela naj bi se težišče napada prestavilo proti Gorici, ki je bila do šeste ofenzive primarni italijanski cilj. Bitka se je pričela z močnim italijanskim topniškim obstreljevanjem vrha Šmihela, ki je med bitko večkrat zamenjal gospodarja, naposled pa so ga zadržali Avstrijci. Italijanom je na Krnu vendarle uspelo osvojiti Batognico.
Po drugi soški bitki je nastopilo daljše zatišje. Na pogorje Krna je 27. avgusta 1915 prispel 27. domobranski pehotni polk. En bataljon polka je bil prvi v avstro-ogrski vojski, ki je bil opremljen za gorsko vojskovanje. V drugi polovici septembra, po kratkem postanku na Doberdobski planoti in pri Šmihelu, je prispel na Bovško: I. bataljon je odšel na Rombon, II. bataljon na Šmohor, III. bataljon na Veliki Lemež, 13. stotnija pa se je namestila v trdnjavi v Klužah. Na teh položajih je 27. domobranski pehotni polk ostal do spomladi 1916, ko so ga premestili na tirolsko bojišče.
Tretja soška bitka se je zaradi pritiska zaveznikov na Italijane, naj z ofenzivo razbremenijo ostale fronte, pričela 18. oktobra s tridnevnim topniškim obstreljevanjem na črti od Rombona do morja. Cilj napada je bila osvojitev Gorice. Italijani naj bi v prvi fazi močno napadli na Doberdobski planoti in pri Plavah ter s tem potisnili branilce nazaj, nato pa napadli izpostavljen del fronte pri Gorici in jo zasedli. V tretji soški bitki so Italijani prvič v večji meri uporabili tudi letalstvo. Branilci so imeli velike izgube, saj kaverne še niso bile zgrajene v zadostnem številu, tako da so vojaki množično umirali v zasilnih zaklonih na prostem, poleg tega pa med vojaško opremo še vedno niso imeli čelad.
Prvo težišče napada je bilo na Krasu, cilji italijanske vojske pa so bili zasedba Šmihela in Martinščine ter vrhov na jugozahodnem robu planote. Najhujši boji so potekali na robu kraške planote, pri ovinku ceste, ki pelje iz Selc v Doberdob. Ta odsek so branili nemški in slovenski vojaki mariborskega 47. in celjskega 87. polka. Avstro-ogrska vojska je imela velike izgube v prvih dneh bojev. Zato je Borojević na ta del frontne črte poslal okrepitve, nekaj enot so poslali tudi s tirolskega bojišča. Ofenziva se je nadaljevala do 3. novembra, nato pa je počasi izgubila zagon in boji so skoraj povsem ponehali. Drugo težišče napada je bilo pri Plavah in italijanska vojska se je skušala prebiti preko Soče ter zavzeti Kuk. Predpogoj za zavzetje Kuka je bila osvojitev vasi Zagora, ki so jo avstro-ogrski vojaki večkrat uspešno obranili.
Napad na goriško mostišče in samo Gorico se je pričel 23. oktobra. Pehota je na začetku italijanske ofenzive mirovala, medtem ko je italijansko topništvo Gorico nenehno obstreljevalo. Italijani so zagrizeno napadali na črti Sabotin-Oslavje-Pevma-Podgora, ki je bila glavni oporni steber goriškega dela obrambe. V tem času je bil na pobočju Javorščka, Šmohorja in planine Golobar na položajih tudi 27. domobranski pehotni polk, ki pa v hujših bojih ni sodeloval, saj je v višjih legah že naletaval sneg in so se bojne akcije močno omejile. Bitka se je končala 4. novembra, in sicer z zmago avstro-ogrske strani, ki je dosegla svoj cilj: ohranitev položajev, zasedenih pred tretjo bitko.
Med tretjo in četrto soško bitko je minil le slab teden. Italijanska ofenziva se je pričela 10. novembra in je bila omejena med Plave in Grižo. Na kraškem delu bojišča okrog Doberdobske planote so se napadi vrstili tudi še po koncu prejšnje ofenzive. Na goriškem mostišču so Italijani skušali osvojiti Sabotin, vendar so zaradi hudih izgub prenehali z napadom. Tarča napadov sta bila tudi greben Kalvarije in vas Oslavje, kjer so Italijani 12. novembra uspeli prodreti na avstro-ogrske položaje.
Istočasno so italijanski vojaki začeli z napadom na odseku pri Plaveh. Tam so pri Zagori osvojili del avstro-ogrskih položajev, vendar so že naslednji dan te položaj ponovno izgubili. 17. Novembra se je pričela druga faza italijanskega napada. Luigi Cadorna je izdal nov ukaz, naj se obnovijo napadi na odseku od Sabotina do morja. Ob tem je poveljnikom enot prepustil izbiro cilja, kar je ofenzivo razbilo na niz nepovezanih, a vseeno močnih napadov, ki pa niso prinesli željenega cilja. Nato so Italijani 18. novembra pričeli z močnim topniškim obstreljevanjem Gorice, ki je bilo okrepljeno z napadi letalstva. 20. novembra se je glavni napad usmeril proti Oslavju, 25. novembra pa se je začela zadnja faza italijanskega napada na goriško mostišče. Italijani so zbrali ogromno vojaško silo, ki pa ni bila dovolj za preboj frontne črte in 30. novembra so morali zaradi slabega vremena ustaviti napade na goriškem mostišču, vendar pa so imeli v svojih rokah skoraj celotno Oslavje. Kljub temu je bila tudi četrta soška bitka, ki se je končala 5. decembra, za Italijane neuspeh, saj jim ni uspelo zavzeti pomembnejših položajev.
Leto 1916 je tako avstro-ogrski kot italijanski strani prineslo nov zagon. Avstro-ogrski vojaki so zimo 1915/1916 izrabili predvsem za izboljšanje zaklonov in okrepitve v vojaštvu in materialu. Italijani so na frontno črto pripeljali ogromne količine vojaškega materiala, svoje zaklone pa so celo betonirali in se tako še bolje pripravili za nadaljevanje vojne. Kljub temu, da je bila februarja 1916 Avstro-Ogrska v zelo nezavidljivem položaju, se je Poveljnik avstro-ogrske vojske Franz Conrad von Hötzendorf odločil za veliko ofenzivo na Tirolskem. Precej opreme in vojakov so za to ofenzivo morali pripeljati z vzhodnega bojišča in soške fronte (na Tirolsko so premestili številne večinoma slovenske enote, med njimi tudi 27. domobranski pehotni polk), medtem ko Nemčija ni poslala zahtevanih okrepitev (21. februarja se je namreč začela bitka pri Verdunu). Borojevićeva 5. armada je bila zaradi tega pred pričetkom pete soške ofenzive zelo oslabljena.
Peta soška bitka se je pričela z italijanskim napadom 11. marca 1916. Osrednja cilja napadalcev sta bila Doberdobska planota in goriško mostišče. Najhujši spopadi so potekali na Krasu, vendar sprememb na položajih ni bilo. Na fronti od Krna do morja so bili premalo odločni italijanski napadi odbiti in 16. marca je bilo bitke konec.
V obdobju med peto in šesto soško bitko vojski nista mirovali, temveč je bilo kar živahno med Plavmi in Gorico ter na Krasu v okolici Šmartina. Avstro-ogrska vojska je konec junija v okolici Šmihela na Doberdobski planoti prvič uporabila celo bojni plin fosgen. Italijani so bili na ta napad popolnoma nepripravljeni, saj so izgubili okrog 6 000 mož, polovica jih je umrla. Izkazalo se je, da je plin zelo nezanesljivo orožje, nevarno tudi za vojsko tistega, ki ga uporabi. Tako je v istem napadu umrlo tudi štirideset avstro-ogrskih vojakov.
Avstro-ogrski generalštab je bil po uspešni ekspediciji na Tirolskem prepričan, da Italijani zaradi izgub, ki so jih tam utrpeli, še nekaj časa ne bodo sposobni začeti nove ofenzive, toda italijanska stran je precej uspešneje in hitreje zmogla nadomeščati izgube kot avstro-ogrska. Res pa je, da so Italijani zaradi bojev na Tirolskem tja prestavili precej svojih enot, ki bi jih uporabili na Soči, poleg tega pa se je načrtovana šesta italijanska ofenziva zamaknila za dva meseca in se premaknila na avgust.
Italijani so 4. avgusta pri Tržiču izvedli slepilni napad, da bi prikrili glavni udar, ki je sledil 6. avgusta. Tega dne se je začel topniški napad od Jadranskega morja do Tolmina. Glavni cilj ofenzive je bil zavzetje Gorice in za dosego tega cilja sta morala biti izpolnjena dva pogoja: zavzetje Doberdobske planote in Sabotina, obeh stebrov obrambe goriškega mostišča. Po deveturnem topniškem obstreljevanju je Sabotin in Šmihel napadla še italijanska pehota. Napad je potekal tudi pri Oslavju in na grebenu Kalvarije, kjer so Italijani prebili avstro-ogrsko obrambno linijo in osvojili Podgoro. Sabotin je v šesti italijanski ofenzivi vendarle padel, italijanska vojska pa je osvojila tudi Šmihel in v kratkem času na goriškem mostišču prišla do Soče. Goriško mostišče se je tako znašlo v veliki nevarnosti in poveljstvo avstro-ogrske vojske se je odločilo za umik preko Soče. Avstro-ogrska vojska se je umaknila na novo obrambno črto od Prižnice (kota 383), Kuka, Skalnice, Sv. Katarine, Rožne Doline, prek Orehovlja na Kras. Goriško mostišče je bilo za branilce izgubljeno in 7. avgusta se je pričel umik vojakov in opreme iz Gorice. Poleg Gorice je v italijanske roke padla tudi Doberdobska planota.
Po italijanskem prihodu v Gorico je Cadorna ukazal nadaljevanje napada. 3. armada naj bi napadla v smeri dolinice Dol na vzhodnem robu Doberdobske planote in ob Vipavi, 2. armada pa naj bi osvojila koto 383 in zasedla greben Kuk-Vodice-Sveta Gora. Oba napada sta bila neuspešna in 14. avgusta je prišlo še do zadnjega poskuša v šesti soški bitki, in sicer do napada pri Lokvici, ki ni prinesel uspeha. Italijanske ofenzive je bilo konec 17. avgusta.
Luigi Cadorna je takoj po koncu šeste ofenzive dal ukaz za novo. Avstro-ogrski vojski je po koncu zadnje ofenzive uspelo obdržati položaje z začetka vojne samo v srednjem in zgornjem delu Posočja. Prvotno so Italijani nameravali napasti iz Gorice proti vzhodu, toda napad je bil nato usmerjen na Kras, v osvojitev Fajtjega hriba in Trstelja. Sedma soška bitka se je začela 14. septembra zjutraj z italijanskim topniškim obstreljevanjem, ki mu je nato sledil še napad pehote, v bojih je sodelovalo tudi italijansko letalstvo. Namen ofenzive je bil dokončno zlomiti avstro-ogrsko obrambo na Krasu in zasesti desno pobočje Grmade, s katere je bil Trst kot na dlani. Branilci sprva na napad niso odgovorili, toda kmalu so bili napadalci nemalo presenečeni nad zelo natančnim in močnim zapornim ognjem avstrijskega topništva. Borojević tokrat z granatami ni varčeval. Močna obramba in odločni protinapadi so Italijane prvi dan ofenzive prisilili k umiku na stare položaje, izjema je bila vzhodno od kote 212, kjer so vdrli v prvo obrambno linijo. Najhujši napadi so bili proti Gorjupi kupi (kota 144) nad Jamljami. Naslednji dan so bili najhujši boji v okolici Doberdobskega jezera, na koti 144 in 208. Napade pri Opatjem selu in severno od Lokvice so avstro-ogrski vojaki odbili.
Do 16. septembra so branilci porabili že več kot polovico armadne rezerve, okrepitev pa ni bilo od nikoder. Tega dne so italijanski alpinci poskušali zavzeti Rombon, od koder so Avstrijci nadzorovali zgornji del bovške kotline. Vrh gore je ubranil 4. bosansko-hercegovski polk. Sedme soške bitke je bilo konec 17. septembra, saj je Cadorna zaradi poslabšanja vremena ukazal prekinitev napadov.
Osma soška bitka je bila nadaljevanje prejšnje, tako po cilju kakor tudi po pičlih italijanskih uspehih. Italijanska vojska je nameravala nadaljevati prodor proti Trstelju na Krasu in od reke Vipave do Šempetra pri Gorici. Obramba je zato, da bi zmanjšala izgube, zgradila novo črto strelskih jarkov in utrdb eno uro hoda od prve bojne črte od Devina, Grmade in Kostanjevice do Fajtjega hriba. Italijansko topniško obstreljevanje se je začelo že 30. septembra in se je znatno povečevalo od 3. oktobra dalje in 7. oktobra so Italijani že prvič napadli. Toda do pravih spopadov je prišlo 10. Oktobra zjutraj. Med Šempetrom in reko Vipavo so italijanski vojaki prodrli skoraj 700 metrov globoko, vendar so jih ustavili polki 43. strelske divizije. Avstro-ogrski vojaki so le še stežka zadrževali italijanske napade pri Gorjupi kupi, saj so napadalci prebili fronto severno in južno od kote 144, tako da je grozil preboj proti vzhodu. Preboj je ustavila prisebnost češkega 102. Polka, kajti njegov poveljnik je ukazal obrniti ogenj za 180 stopinj in streljati v hrbet Italijanom. To je pri napadalcih povzročilo zmedo in branilci so s protinapadi prisilili Italijane k umiku na izhodiščni položaj. 12. oktober je prinesel nekaj olajšanja, saj italijanski napadi niso bili tako močni kot v prejšnjih dneh. Tega dne se je italijanska ofenziva tudi končala.
V deveti soški bitki, ki se je začela 31. oktobra, je bilo težišče napada zopet na Krasu, saj so italijanski poveljniki ocenili, da so avstro-ogrski branilci tam najbolj ranljivi in da so možnosti za uspeh največje. Smeri napadov so bile podobne kot v osmi ofenzivi. Italijanski vojaki so napadali med Šempetrom in Vipavo, na severnem robu Krasa je napad potekal s smeri proti Fajtjemu hribu. Prav tu so bili Italijani najuspešnejši, saj se jim je odprla tri kilometre široka vrzel od Cerja do ceste Opatje selo-Kostanjevica. Na teh položajih je bil 2. gorski strelski polk, ki se je zaradi italijanskega prodiranja moral umakniti na nove položaje pred zaselek Hudi Log, kjer se je v poznejših bojih zelo izkazal. Italijansko letalstvo je bombardiralo tudi Sežano, Dutovlje in Miramar pri Trstu.
Na goriškem območju so italijanski vojaki neuspešno napadali in niso izrabili velike premoči. 2. novembra so enote 3. armade pod poveljstvom vojvode Aoste osvojile strateško pomembni Fajtji hrib in obkolile Kostanjevico. Iste enote so 3. novembra napadle še Veliki vrh in ga zasedle. Poveljnik IV. bataljona 61. pehotnega bataljona, stotnik Roosz, je takoj krenil v protinapad in za Avstro-Ogrsko ponovno zavzel Veliki vrh. Avstro-ogrski vojaki so kljub velikim izgubam skušali izvesti še protinapad na odseku med Biljami in Hudim Logom, medtem ko so Italijani 4. novembra skušali prodor razširiti proti jugu, na širokem odseku med Hudim Logom in Jamljami, kjer se je ponovno izkazal 2. gorski strelski polk. Po teh napadih se je vreme ponovno poslabšalo in Cadorna je ukazal zaustaviti ofenzivo. Po deveti ofenzivi je nastopilo šest mesecev relativnega miru, ki so ga prekinjali vsakdanji boji med izvidnicami in občasno topniško obstreljevanje.
Silovita italijanska ofenziva maja 1917 je bila pričakovana. Toda zaradi razmer na vzhodnem in balkanskem bojišču (izstop Rusije iz vojne) je lahko avstro-ogrska stran precej okrepila svoje čete na Soči. Na drugi strani pa je tudi Cadorna dobro osvežil in dopolnil svoje enote. Italijani soustanovili t. i. Zono Gorizia, Goriško cono. To je bila okrepljena 2. armada, ki je imela za nalogo osvojiti gorski greben na levem bregu Soče od Kobilnika do Svete gore. Italijani so napadli 12. maja 1917, uvod v deseto ofenzivo pa je bilo 56-urno topniško obstreljevanje po vsej dolžini bojišča od Sv. Lucije do morja. Enote Goriške cone naj bi zasedle obrambno črto na gorskem grebenu na levem bregu Soče od Gorice do Plav, 3. armada pa je imela nalogo osvojiti Grmado nad Trstom in uničiti nasprotnika v odločilni bitki za Trst. Vendar naj bi z napadom počakala nekaj dni in s tem odvrnila pozornost od pravega cilja napada, tako da bi Borojević usmeril svoje sile na severni del bojišča.
14. maja so Italijani nepričakovano zasedli Sveto goro in jo zaradi neodločnosti tudi hitro spet izgubili. Glavna ovira za italijanski prodor v severni del Banjške planote je bila kota 383, hrib Prižnica pri Plaveh. Na goriškem odseku so napadalci dosegli uspeh, saj so osvojili greben od Prižnice in Kuka do Vodic in si tako odprli pot za napade proti Čepovanu in Trnovski planoti. 20. maja so zopet napadli Sveto goro in bili spet neuspešni. Nato je sledilo nekajdnevno zatišje, dokler 23. maja Italijani niso spet napadli med Vodicami in Sveto goro. Vsi napadi so bili zavrnjeni. Tega dne se je začela tudi druga faza italijanskih napadov, in sicer na Krasu, kjer so do 27. maja potekali hudi boji. Avstro-ogrska vojska je bila stisnjena v kot. Do Grmade, ki je bila zadnja obrambna linija pred Trstom, je bilo le še kilometer in pol, kar je pomenilo, da prvih italijanskih napadalnih linij avstro-ogrsko topništvo ne more več doseči. Zato se je avstro-ogrsko poveljstvo odločilo za protinapad, ki se je pričel 4. junija. Bil je uspešen in avstro-ogrske enote so se utrdile na obrambni črti od Timava do Kostanjevice.
Dva meseca in pol predaha po deseti ofenzivi sta bolj koristila italijanskim vojakom. Na Soči so zbrali največjo vojsko do tedaj, ki je štela 567 bataljonov, 5 281 topov in minometov različnih kalibrov, 102 topova pa sta bila še na poti iz Francije. Avstro-ogrska vojska je imela na razpolago 249 bataljonov pehote in 1 526 topov različnih kalibrov.
Zadnja italijanska ofenziva na Soči, enajsta, se je začela 17. avgusta. Italijani so skušali doseči odločilno rešitev na soški fronti. Glavno bojišče je bilo med Tolminom in morjem, in to enako srdito na obeh krilih – na Krasu in Banjški planoti. Na kraškem bojišču je italijanska vojska zavzela avstrijsko obrambno črto južno od Kostanjevice in branilce potisnila čez Selo in Štivan na zahodno podnožje Grmade. Prodor od Fajtjega hriba k Trstelju pa ji ni uspel. Italijanska letala so uspešno napadala topniške položaje, zbirališča rezerv in infrastrukturo v zaledju avstro-ogrskih položajev.
Italijanske enote so bile bolj uspešne na Banjški planoti. 19. avgusta so prekoračile Sočo med Desklami in Doblarjem, prebile avstrijsko obrambo na planoti in nadaljevale prodor proti zaselku Bate na Banjšicah. Do večera 22. avgusta se je fronta na tem področju zlomila in Italijani so prodrli do Bat na Banjšicah. Naslednji dan se je Borojević odločil za umik avstro-ogrskih enot z Banjšic na črto Škabrijel-severni rob Trnovskega gozda-vzhodni rob Čepovanskega dola-Špilenca-Hoja-Log-Selo (tolminsko mostišče). Toda po posvetu z drugimi poveljniki, ki so opazili prve znake nasprotnikove izčrpanosti, so se nato avstro-ogrske enote umaknile le do črte Log-Mešenjak-Hoje-Kal-Vrhovec-Madoni-Zagorje-Škabrijel. Italijani so 24. avgusta končno zasedli greben Vodice-Sveta Gora, Kobilek in Kuk, medtem ko so Avstrijci pripravili novo obrambno črto.
Na področju med tolminskim mostiščem in Mrzlim vrhom ter med Vipavo in Škabrijelom so avstro-ogrske enote uspešno izničile vse italijanske poskuse preboja, zato se je Cadorna odločil končati enajsto ofenzivo. Toda general Capello je menil, da že začetega napada proti vrhu Škabrijela na gre prekinjati. Škabrijel je tako postal zadnji branik Vipavske doline, saj zapira prehod v Vipavsko dolino in naprej v Ljubljansko kotlino. 29. avgusta so Italijani najprej napadli Mali vrh pod Škabrijelom, ga zavzeli, a ga niso mogli zadržati, saj so jih s protinapadom pregnali vojaki celjskega 87. pehotnega polka. Po nekaj dnevih bojev za Mali vrh, ki so ga v svojih rokah imeli zdaj avstro-ogrski, zdaj italijanski vojaki, je imel 87. polk le še 185 vojakov in je nujno potreboval okrepitve. Zato so s Krasa v naglici odpoklicali 2. gorski strelski polk, s Tirolske pa avstrijski 14. polk. Do 2. septembra je nato vladalo zatišje, j 5. septembra pa je ponovno sledil avstro-ogrski protinapad na Mali vrh, ki je bil še vedno v italijanskih rokah. Vrstili so se novi napadi in protinapadi, tako da se je general Capello odločil za drugačno taktiko. Med 8. in 11. septembrom je Škabrijel postal tarča hudega topniškega obstreljevanja, ki mu je sledil napad italijanske pehote. Toda vsi italijanski napadi so bili neuspešni in do 15. septembra so boji na Škabrijelu ponehali.
Priprave na dvanajsto soško bitko ali avstroogrsko-nemško ofenzivo, znano tudi pod imenom ”Čudež pri Kobaridu”, so stekle že med enajsto soško bitko. Zaradi pomanjkanja avstro-ogrskih enot je cesar Karel I. prosil za pomoč svojega vojnega zaveznika, nemškega cesarja Viljema II. Načrt za preboj, imenovan ”Waffentreue”, ”Zvestoba v orožju”, je pripravil nemški general Konrad Krafft von Dellmensingen. Preboj naj bi potekal v Zgornjem Posočju, med Bovcem in Tolminom, slonel pa naj bi na presenečenju, uporabi bojnega plina in bliskoviti skupni akciji pehote in topništva. V ta namen je bila oblikovana 14. avstroogrsko-nemška armada s petnajstimi divizijami, podrejena nemškemu štabu, ki mu je načeloval Krafft von Dellmensingen, 100 000 vojakom pa je poveljeval general Otto von Below. Avstrijski sestavi 14. armade je poveljeval general Alfred Krauss. Avstroogrsko-nemški armadi je ob Soči stala nasproti 2. italijanska armada generala Luigija Capella, ozemlje med Bovcem in Tolminom pa sta branila 4. in 27. Korpus.
Priprave na ofenzivo so bile temeljite. Prevoz čet in materiala v bližino bojišča se je začel v drugi polovici septembra in je trajal vse do same ofenzive. Enote so bile razporejene v vseh večjih krajih okrog bojišča, v Beljaku, Celovcu, Kranjski Gori, Ljubljani, na Jesenicah, v Kranju in Bohinju … Na območje bojišča so jih preselili le nekaj dni pred ofenzivo. Prevoz materiala in vojakov na bojišče je potekal preko prelazov Vršič in Predel, skozi rabeljski rudnik in z bohinjsko železnico po Baški grapi skoraj do Tolmina. Zaradi slabega vremena je dostava materiala in čet zamujala, zato so ofenzivo, ki je bila načrtovana za 22. oktober, prestavili najprej na 23. oktober in nato na 24. oktober 1917.
Italijanski položaji so bili razporejeni v tri glavne bojne črte, ki so se nahajale ena za drugo. V primeru da bi padla ena bojna črta, bi napad sovražnika zadržala druga. Vse obrambne črte so bile izredno dobro utrjene in opremljene. Avstroogrsko-nemška armada se je znašla pred skoraj nemogočo nalogo. V ofenzivi je morala premagati vse tri izredno dobro utrjene položaje. Da bi uničili te položaje, so se odločili, da uporabijo nov izum prve svetovne vojne, plin. Cilj plinskega napada v dvanajsti soški bitki so bili predvsem gorski hrbti, strma pobočja in ozke doline, kjer so bile nevarne italijanske topniške kaverne in opazovalnice. Da bi onesposobili te položaje, so uporabili granate, napolnjene s plinom fosgenom in klorarzinom. Z uporabo obeh plinov so dosegli dvojni učinek – zaradi vdihavanja klorarzina je vojak začel kihati in se dušiti in si z obraza strgal plinsko masko, takrat pa je vdihnil smrtno nevaren plin fosgen. Dvanajsta soška bitka je bila znana tudi po uporabi nove revolucionarne taktike bliskovitega napada. Taktika naj bi temeljila na uporabi topništva in hitrem napredovanju pehote, ki bi prebila nasprotnikovo obrambno linijo na najbolj izpostavljenem mestu ter ga nato obkolila. Nasprotnika naj bi nato pokončalo topništvo, ki bi sledilo pehoti.
Noč s 23. na 24. oktober je šla na roko avstroogrsko-nemški armadi, saj je začelo deževati, v višjih legah pa snežiti. Oblačno in megleno vreme je namreč onemogočalo odkrivanje sovražnikovih baterij, italijansko topništvo pa je imelo vnaprej določene cilje. Ponoči 24. oktobra se je pričelo avstroogrsko-nemško topniško obstreljevanje italijanskih položajev od Rombona do Loga pri Tolminu. Plin in rušilne granate so uničili in zastrupili pehoto ter topniške posadke v zaklonih v nižini. Za pravo presenečenje so takoj na začetku napada poskrbeli nemški oddelki za plinsko vojskovanje, ki so izvedli napad v Čezsoči pri Bovcu, v soteski Soče pod Javorščkom, v majhni zajedi Naklo. Ta napad je razbremenil krilo 22. strelske divizije, ki je prodirala proti Žagi. Avstroogrsko-nemškemu topniškemu obstreljevanju je nato zjutraj sledil napad pehote, ki je že v enem samem naletu zasedla prve bojne črte italijanske vojske in prodirala naprej. Večina gorskih postojank med Rombonom in Krnom, ki so jih branili italijanski alpinci, je padla že prvi dan bojev.
12. nemška divizija, ki je zjutraj 24. oktobra krenila s tolminskega mostišča, je prebila prvo italijansko črto med vasmi Dolje in Gabrje na levem bregu Soče, na desnem bregu pa na Volčanskem polju pri Sv. Danijelu nemoteno prekoračila prvo sovražnikovo črto. Nato je ubrala popolnoma drugačno taktiko kot so učili vsi tedanji vojaški učbeniki. Po levem in desnem bregu Soče so enote 12. divizije pod zaščito megle hitro napredovale proti Kobaridu, čeprav so bile močne italijanske enote razporejene na hribovju na obeh soških bregovih in v dolini. 12. divizija je prebila tudi drugo italijansko črto in le komaj osem ur po začetku napada je bila v Kobaridu.
Strateško gledano je največji udarec Italijanom zadal napad avstrijske 50. divizije med Tolminom in Kobaridom z vrha Slemena in Mrzlega vrha na položaje 46. italijanske divizije. Ta napad je omogočil napredovanje enotam 12. divizije proti Kobaridu. Zelo veliko vlogo prvi dan napada je imel nemški Alpski korpus, ki naj bi s tolminskega mostišča čez Kolovrat odprl najkrajšo pot proti reki Idriji. Ježa in Kolovrat z zelo močno utrjeno koto 1114 sta bila naravna in najpomembnejša frontna črta na zgornjem delu soškega bojišča, zato so ju Italijani močno utrdili. Do noči je Alpski korpus zasedel ves vzhodni del Kolovrata s koto 1114 vred. Uspeh, ki sta ga Alpski korpus in 12. nemška divizija dosegla že prvi dan dvanajste soške bitke, je bil usodnega pomena za nadaljnji razplet spopadov.
Avstroogrsko-nemške enote so uspešno izrabljale začetno presenečenje in dejstvo, da se italijanske enote niso upirale. Drugega dne bitke, 25. oktobra, je bil v italijanskih vrstah prisoten hud padec bojne morale, začela so se prva dezerterstva. General Luigi Cadorna je resno začel razmišljati o takojšnjem umiku, in sicer na reko Tilment. Toda po posvetovanju z drugimi poveljniki se je odločil, da umika italijanske vojske ne bo. Ukazal je reorganizacijo armade, kar je bila sredi boja izjemno tvegana poteza, toda potrebna. Medtem pa napadalci niso mirovali. Glavni cilj divizije Edelweiss je bil zasesti dolgo in visoko pobočje med Stolom in Breškim Jalovcem. Cadorna je skušal okrepiti črto Breški Jalovec-Stol-Mija. Italijani so se po dveh dneh bojev znašli v zelo težkem položaju, saj jih je avstrijska 14. armada potiskala vzdolž vse bojne črte. Dodaten zaplet je povzročilo nenadno poslabšanje zdravja generala Capella, ki so ga 25. oktobra odpeljali v bolnišnico v Padovo. Cadorna je nato Capella odstavil in ga zamenjal z generalom Lucom Montuorijem. Drugi dan napadov so avstroogrsko-nemške enote zasedle celotno pobočje Kolovrata, Kuk, Matajur in Globočak. Na Livku so zajele veliko italijanskih topov in tako prevzele nadzor nad ključnim obrambnim sistemom na desnem bregu Soče. Vrata v Furlansko nižino in naprej proti notranjosti Italije so se začela na široko odpirati.
Tretji dan bojev, 26. oktobra, so iz ozadja prihajale rezervne italijanske enote, izmučene od dolgih pohodov. Iz vrst italijanske vojske je bilo vse več ubežnikov. Zjutraj tega dne je general Cadorna ukazal umik 2. armade na črto od Solkana do Breškega Jalovca. Še vedno je vztrajal pri odločni obrambi in boju na zmago ali smrt. Še vedno je upal, da bo napadalce ustavil v gorah pred Furlansko nižino. Razsulo italijanskih armad je avstroogrsko-nemška armada izkoristila za vnovični pritisk. I. soška armada pod poveljstvom Borojevića je v prvem naletu osvojila Fajtji hrib, ki je bil ključnega pomena za obrambo južnega dela fronte. Napredovala je tudi avstrijska 14. armada, ki je osvojila Kanin. Enote, ki so zjutraj zasedle Breginj, so krenile vzdolž pobočja Stola in zvečer že zasedle Breški Jalovec, enote alpincev pa so opoldne zasedle Matajur. Osrednji in severni del soškega bojišča sta bila za Italijane izgubljena. Obramba italijanske vojske je počasi razpadala in avstroogrsko-nemške enote so začele odločni pregon, da se sovražnik ne bi ustavil in znova organiziral obrambe.
27. oktobra, četrti dan bitke, je general Cadorna ukazal 3. armadi, naj se začne umikati proti Tilmentu. Borojevićeve enote so tesno sledile sovražniku in kmalu brez večjih izgub zasedle precejšen del Banjšic, hrvaške enote pa so zvečer zasedle tudi Gorico. Avstroogrsko-nemške enote so zasedle še Čedad in nadaljevale proti reki Ter. Enote 14. avstroogrsko-nemške armade so napadale že četrti dan zapored. Bile so utrujene, preskrbovalne enote so jih le s težavo dohajale, težje topništvo jih ni moglo podpreti, ker je ostalo v zaledju – ceste pa so bile zasedene s kolonami ujetnikov. 2. italijanske armade tako rekoč ni bilo več, sovražnik pa je bil že pred Vidmom, sedežem italijanskega vrhovnega vojnega poveljstva.
Avstroogrsko-nemške enote so v Videm vkorakale 28. oktobra, peti dan bitke. Vojakom 2. in 3. italijanske armade je grozilo, da jih bo 14. avstroogrsko-nemška armada popolnoma odrezala od osrednjega dela Italije. Da se to ni zgodilo, je bilo verjetno krivo nesoglasje med avstrijskim in nemškim zaveznikom. 30. oktobra sta se v okolici Latisane srečali 5. divizija 14. armade in 28. divizija II. soške armade. Poveljnik te armade je sporočil poveljniku 5. divizije, da ima ukaz za vsako ceno priti do Codroipa, ki pa ga je že zasedala 14. armada. Nemške enote pa so imele ukaz, naj čim prej prodrejo še južneje mimo Avstrijcev do mostov pri Latisani. V tem času pa so jim Italijani pred nosom razstrelili vse mostove čez reko Tilment.
Umik italijanske vojske čez Tilment se je spremenil v panični beg, potekal je v nemogočih razmerah. Beguncev, tako vojakov kot civilistov, je bilo ogromno, zaradi obilnega deževja je močno narasla reka odnesla številne pontonske mostove, kar je vojakom onemogočilo pravočasen umik. 1. novembra je bil levi breg Tilmenta v nemških in avstrijskih rokah. Že 2. novembra so avstroogrsko-nemški vojaki začeli prečkati reko pri Corninu, kjer je branilcem uspelo porušiti le del mosta. A prehod čez Tilment je potekal počasi, saj je bilo potrebno znova postaviti zasilne mostove čez naraslo reko. Borojević je sicer ukazal, naj njegove enote ne začnejo pregona umikajočih italijanskih vojakov toliko časa, dokler ne bi bila zagotovljena topniška podpora. Moral je posredovati sam nadvojvoda Evgen, ki je ukazal napredovanje za vsako ceno.
General Luigi Cadorna je 4. novembra ukazal umik italijanske armade na zadnjo obrambno črto na reki Piavi. Umik se je končal 9. novembra 1917 in fronta se je ustalila na Piavi.
Literatura:
Anže Barle: Topništvo avstro-ogrske vojske na soški fronti, diplomsko delo. Ljubljana 2006.
David Primožič: Narodnostna struktura avstro-ogrske vojske na soški fronti 1915–1917, diplomsko delo. Ljubljana 2009.
Miro Simčič: 888 dni bojev na Soči. Orbis, Ljubljana 2006.
Miha Sluga: Lojalnost slovenskega vojaka med prvo svetovno vojno, diplomsko delo. Ljubljana 2007.
Petra Svoljšak: Soška fronta. Cankarjeva založba, Ljubljana 1994.
Marko Štepec: Vojne fotografije 1914–1918. Iz fotografske zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Defensor, Ljubljana 2008.
