Kranjčan Maks Reš je bil v času prve svetovne vojne vojak 27. domobranskega pehotnega polka oz. 2. gorskega strelskega polka, kot se je imenoval od leta 1917 dalje. Polk se je boril v Galiciji in na soški fronti. Po zlomu soške fronte v Zgornjem Posočju je 2. gorski strelski polk 13. novembra 1917 dosegel reko Piavo. 24. oktobra 1918, ob začetku velike italijanske ofenzive na reki Piavi, se je polk v Codroipu uprl in se pod vodstvom svojih oficirjev odpravil proti domovini.
Temelj vojaške ureditve avstro-ogrske vojske je bil postavljen s t. i. brambno postavo z dne 5. septembra 1868. Uvedena je bila splošna vojaška obveznost brez izjem in določena triletna vojaška služba. Uvedeno je bila osemletna služenje v rezervi in dveletno v deželni brambi. Avstro-Ogrska vojska je bila sestavljena iz vojne mornarice in treh vojsk:
1. skupne, cesarsko-kraljeve vojske (Kaiser und Königliches Heer K. u. K.), ki je bila v pristojnosti vojnega ministrstva na Dunaju;
2. avstrijske vojske, cesarsko-kraljevega domobranstva (Kaiser und Königliche Landwehr K. k.);
3. madžarske vojske, kraljevega madžarskega domobranstva (Königlich-Ungarischer Honved K. u.).
Vse tri vojske so imele skupen generalštab in obe vojski domobranstva sta do prve svetovne vojne razvili svojo organizacijo do take mere, da nista zaostajali za skupno vojsko. Manj pomemben del oboroženih sil Avstro-Ogrske je predstavljala črna vojska ali Landsturm. V mirnem obdobju je bila sestavljena iz obveznikov med 32. in 42. Letom, v vojnem času se je starostna meja dvignila do 50. leta. Posebnost črnovojnikov je bila tudi, da so jo v vojnem času sestavljali tudi mlajši vojaki, ki niso bili primerni za bojišče, medtem ko so bili starejši in za boj primerni vojaki premeščeni k domobranskih polkom. Črnovojniške enote so služile v zaledju, stražile so skladišča, ujetniška taborišča in podobno. Ker pa je imela avstro-ogrska vojska že leta 1914 strahotne izgube, so črnovojniki začeli odhajati tudi na bojišča prve svetovne vojne. Uradna poveljevalna jezika v vojski sta bila nemški in madžarski, kar pa so v nekaterih polkih zanemarjali, vsaj v tistih, kjer poveljniški kader ni bil povsem nemški ali madžarski. Predvsem podčastniki, ki so prihajali večinoma iz tistih nabornih okrajev, od koder je bil tudi polk, so vojakom povelja razlagali v njim razumljivem materinem jeziku. Slovenski jezik so tako uporabljali kot drugi polkovni jezik v tistih enotah, v katerih je bilo vsaj 20 % Slovencev.
Enote, v katerih so večino predstavljali slovenski fantje, so bile naslednje: 17., 87. in 97. polk skupne vojske, 26. strelski (domobranski) polk, 27. domobranski pehotni polk / 2. gorski strelski polk, 26. in 27. črnovojniški polk. V skupni vojski so bili tudi mariborski dragonci 5. polka, VII. lovski bataljon in 7. ljubljanski polk poljskih topov ter 3. mariborski polk poljskih havbic. Med prvo svetovno vojno je bil ustanovljen še 117. polk skupne vojske, v katerem je jedro tvoril IV. bataljon 17. polka. Slovenci so bili zastopani še v 7. koroškem polku, 47. štajerskem polku, I. gorskem strelskem polku, VIII., IX. In XX. lovskem bataljonu ter 8. in 9. polku poljskega topništva. V med prvo svetovno vojno ustanovljenih enotah so slovenski fantje služili v 122. in 127. polku skupne vojske ter v 5. polku avstrijskega domobranstva. V Mariboru, Ljubljani in Trstu so se oblikovali tudi prostovoljni strelski bataljoni.
1. marca 1901 je bila v Avstro-Ogrski ustanovljena prva slovenska gorska enota. Avstro-Ogrska je prve za gorsko bojevanje izurjene enote je uvedla šele leta 1906, medtem, ko je njena zahodna soseda Italija že od leta 1872 imela alpinske polke. Naloga teh enot je bila zaščita meje v gorah. Leta 1906 sta bila kot gorska enota opremljena I. in II. polk tirolskih deželnih strelcev ter celovški 4. domobranski pehotni polk, leta 1909 pa se jim je pridružil še III. polk tirolskih deželnih strelcev. Kot zadnji polk, ki je spadal med domobranske gorske enote (Landwehrgebirgstruppen), je bil 1. marca 1911 v gorsko enoto preoblikovan ljubljanski 27. domobranski pehotni polk in od tega datuma dalje lahko govorimo o začetku vojaškega gorništva na Slovenskem. Kljub temu, da je bil ta polk del avstro-ogrske vojske, so ga na slovenskih tleh že takrat imenovali ”slovenski planinski polk”, saj je bil skoraj v celoti (86 %) sestavljen iz slovenskih fantov.
K. k. Landwehrinfanterieregiment Laibach Nr. 27, LIR27 ali v prevodu Cesarsko-kraljevi domobranski pehotni polk št. 27 z nabornim okolišem Ljubljana in Trst ter sedežem v Ljubljani, je bil ustanovljen 1. oktobra 1901. Nastal je iz III. in iz IV. poljskega bataljona, 4. domobranskega pehotnega polka iz Celovca in enega na novo ustanovljenega bataljona. V njem so služili večinoma slovenski fantje iz področja takratnih dežel Goriško-Gradiščanske in Kranjske.
Priprave na reorganizacijo polka v gorsko enoto, ki je bila predvidena za leto 1911, so se začele že 30. marca 1908, ko je bil II. bataljon 5. cesarsko-kraljevega domobranskega pehotnega polka Pola iz goriške kasarne nadvojvode Rainerja premeščen v matični Pulj, kjer sta se nahajala njegova preostala dva bataljona. Na njegovo mesto je iz Celovca prispel II. bataljon 4. domobranskega pehotnega polka Klagenfurt. Ta polk je bil v gorsko enoto preoblikovan že leta 1906. Cilj premestitve tega bataljona v Gorico je bila priprava urjenja in formiranje jedra za spremembo 27. domobranskega pehotnega polka v gorsko enoto. 1. marca 1911 je bil polk uradno preoblikovan v gorsko enoto (Landwehrgebirgsregiment), na novo pa so bili sestavljeni tudi njegovi bataljoni. V kasarni nadvojvode Rainerja v Gorici je bil kot gorska enota formiran II. bataljon 27. domobranskega pehotnega polka, vendar ta enota ni bila na novo sestavljena, temveč je nastala s preimenovanjem II. bataljona celovškega 4. domobranskega pehotnega polka, ki se je s svojimi štirimi stotnijami tam že nahajal. 1. januarja 1912 so izločili dele III. bataljona in jih priključili k 4. domobranskemu pehotnemu polku. Prvi bataljon je imel poveljstvo in kader v ljubljanski kasarni, sestavljen pa je bil iz petih stotnij, drugi bataljon pa je imel poveljstvo in svoje štiri stotnije v goriški kasarni.
Preoblikovanje polka v gorsko enoto je pomenilo tudi bistveno spremembo v uniformi (planika na ovratniku suknjiča in krivček ruševca na kapi sta bila znaka gorskih enot), opremi in vadbi moštva, s tem pa je bila polku zaupana tudi obramba meje z Italijo na območju od Gorice do trdnjave Kluže. Skladno s to nalogo je bil polk v poletnih mesecih razporejen na tem območju, saj so pripadniki obeh bataljonov zapustili svoje mestne kasarne ter se namestili v manjših kasarnah po vaseh ob meji z Italijo. Posamezne stotnije prvega bataljona so bile razporejene sledeče: prva v Bovcu (Kluže), druga v Breginju, tretja v Logjeh, četrta skupaj s strojničnim oddelkom v Kobaridu in peta na Livku. Poveljstvo drugega bataljona je bilo poleti nameščeno v Tolminu, kjer se je nahajal tudi strojnični oddelek ter šesta stotnija, sedma je bila v Srednjem pri Kambreškem, osma v Kanalu, deveta pa v Kojskem. Iz teh vasi so hodili na pohode v okoliško hribovje, kjer so se urili v gorskih veščinah in vojskovanju.
Po začetku mobilizacije 27. julija 1914 so se obvezniki 27. domobranskega pehotnega polka zbrali v Ljubljani in se nastanili po javnih poslopjih. Po razdelitvi opreme in orožja so imeli mobiliziranci kratko vojaško urjenje. 15. avgusta 1914 zjutraj se je polk z vlakom iz Ljubljane odpeljal proti ruskemu bojišču. 19. avgusta je prispel v okolico Styra v Galiciji. Od tod so pripadniki polka v sklopu 44. strelske brigade 22. domobranske divizije III. korpusa odšli proti vzhodu. Pohod je bil slabo organiziran in utrujene enote so 26. avgusta prekoračile reko Zloto lipo in zasedle vzhodno pobočje grebena Krasne. Tu so se brez zaklonov znašli v peklenskem ognju ofenzive ruskega topništva in pehote. Ob hudih izgubah je bil 27. domobranski pehotni polk, skupaj z ostalimi slovenskimi enotami avstro-ogrske vojske, prisiljen v dolgotrajni umik na obrobja Karpatov. Polk je septembra sodeloval v bitki pri Grodeku, oktobra v bitki pri Przemyslu in novembra v Karpatih v bližini prelaza Dukla. Do maja 1915 je sodeloval v obrambnih bojih na severnem Ogrskem in v Karpatih, ko je nemško avstro-ogrska ofenziva pri Gorlicah rusko vojsko pregnala iz zahodne Galicije. Maja 1915 se je z italijanskim napadom na Avstro-Ogrsko začela vojna tudi na zahodnem robu slovenskega ozemlja. Skupaj s pohodnimi bataljoni drugih slovenskih enot je 27. domobranski pehotni polk avgusta 1915 prišel na bojišče ob reki Soči, v Rabelj, kjer so ga opremili za gorsko bojevanje. 22. avgusta je fronto in zaledje obiskal tudi cesar Karl in se v Postojni srečal z generalom Borojevićem.
V drugi polovici septembra je bil 27. domobranski pehotni polk premeščen na Bovško, kjer je zasedal položaje med Rombonom in Šmohorjem, poveljstvo pa je imel na planini Duplje pri Krnskih jezerih. Do marca 1916 sodeloval v manjših bojih v Krnskem pogorju, na Bovškem in pri Rablju. Ob koncu marca so celoten polk premestili na Južno Tirolsko, kjer je v zaledju počival do 15. maja, ko se je pričela velika avstro-ogrska ofenziva na asiaški planoti. Avstro-ogrske enote so italijansko vojsko potisnile do južnega roba planote, kjer je polk naskakoval Monte Cengio in Monte Pau. Toda ofenziva je bila predčasno prekinjena, ker so Rusi na začetku junija napadli na avstro-ogrskem delu vzhodnega bojišča in prodrli več kot 100 kilometrov na zahod. 27. domobranski pehotni polk so znova poslali na vzhodno bojišče. Položaj na ruski fronti se je za Avstro-Ogrsko zopet izboljšal konec poletja in polk so poslali nazaj na soško fronto. V 8. soški je polk utrpel hude izgube, ko je branil položaje med Lokvico in Volkovnjakom, v 9. soški bitki pa se je boril na položajih pri Hudem Logu, kjer je zasedel črto Sela-Hudi Log-Opatje selo. 5. novembra 1916 se je polk vrnil v Komen, kjer ga je obiskal tudi general Borojević. Od decembra 1916 do avgusta 1917 je branil položaje med Fajtjim hribom in reko Vipavo, kjer so do pomladi leta 1917 potekale le manjše akcije.
Maja 1917, ko se je 27. domobranski pehotni polk preimenoval v 2. gorski strelski polk, je zasedal položaje južno od reke Vipave. V drugi polovici avgusta, ob začetku 11. in do takrat največje italijanske ofenzive, se je nahajal na položajih pri Špacapanih. Med bitko je avstro-ogrska obramba doživljala največjo krizo in grozil je njen zlom. Prodor v Vipavsko dolino so preprečevale le avstro-ogrske enote na Škabrijelu, ki ga je vseskozi obstreljevalo italijansko topništvo in napadala pehota. Cilj teh napadov je bil povezati osvojeno ozemlje na Banjšicah in Goriškem polju in prodreti v Vipavsko dolino. 1. septembra so na Škabrijel poslali tudi 2. gorski strelski polk. Med obrambo položajev je imel med 3. in 11. septembrom izjemno veliko izgub: 1173 vojakov, od tega 553 pogrešanih in mrtvih. Po uspešni obrambi Škabrijela se je polk umaknil na območje Fajtjega hriba in Renč.
Oktobra 1917 je sodeloval v 12. soški bitki (čudež pri Kobaridu). Po uspešnem preboju bojne črte se je za umikajočo se italijansko vojsko premaknil na frontno črto ob reki Piavi, ki jo je dosegel 13. novembra. Do začetka februarja 1918 je večkrat zasedal položaje ob reki Piavi, kjer do junija ni bilo večjih bojev. V kraju Romans pri Codroipu ga je spomladi obiskal cesar Karl. V Codroipu ga je 17. aprila obiskalo tudi predstavništvo mesta Ljubljane z županom Ivanom Tavčarjem. 2. gorskemu strelskemu polku je izročilo srebrno trobento s posvetilom: ”Hrabremu polku gorskih strelcev št. 2 posvetila mestna občina Ljubljanska.” Med vajo ob reki Tilment, ki jo je opazoval tudi cesar Karel, je bilo izstreljenih proti cesarju več strelov in zato je bil polk razorožen, orožje mu je bilo spet vrnjeno dve uri pred odhodom na bojišče ob reki Piavi. Tako se je 15. junija 1918 pričela zadnja, neuspešna avstro-ogrska ofenziva. Avstro-ogrske čete so se morale kmalu po prehodu reke vrniti na vzhodni breg, saj je bil italijanski odpor prehud. Polk je imel v bojih hude izgube, nato pa do konca vojne ni več odšel na prvo bojno črto. Ob koncu oktobra, ko bi moral oditi na fronto, se je v Codroipu uprl. Po uporu je odkorakal proti domu in v Ljubljano prispel 13. novembra. Polk je postal osnova poznejšemu planinskemu polku nove države, številni vojaki pa so odšli med prostovoljce v bojih za severno mejo.
Literatura:
Anže Barle: Topništvo avstro-ogrske vojske na soški fronti, diplomsko delo. Ljubljana 2006.
Tomaž Budkovič: 27. domobranski pehotni polk / 2. gorski strelski polk. V: Slovenci + prva svetovna vojna 1914–1918. Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana 2010, str. 28–29.
David Erik Pipan: Slovenci v avstro-ogrskih vojaških gorskih enotah pred in med prvo svetovno
vojno. Ob stoletnici ustanovitve prve vojaške gorske enote na Slovenskem, 2011.
Miha Sluga: Lojalnost slovenskega vojaka med prvo svetovno vojno, diplomsko delo. Ljubljana 2007.
Petra Svoljšak: Soška fronta. Cankarjeva založba, Ljubljana 1994.
1. skupne, cesarsko-kraljeve vojske (Kaiser und Königliches Heer K. u. K.), ki je bila v pristojnosti vojnega ministrstva na Dunaju;
2. avstrijske vojske, cesarsko-kraljevega domobranstva (Kaiser und Königliche Landwehr K. k.);
3. madžarske vojske, kraljevega madžarskega domobranstva (Königlich-Ungarischer Honved K. u.).
Vse tri vojske so imele skupen generalštab in obe vojski domobranstva sta do prve svetovne vojne razvili svojo organizacijo do take mere, da nista zaostajali za skupno vojsko. Manj pomemben del oboroženih sil Avstro-Ogrske je predstavljala črna vojska ali Landsturm. V mirnem obdobju je bila sestavljena iz obveznikov med 32. in 42. Letom, v vojnem času se je starostna meja dvignila do 50. leta. Posebnost črnovojnikov je bila tudi, da so jo v vojnem času sestavljali tudi mlajši vojaki, ki niso bili primerni za bojišče, medtem ko so bili starejši in za boj primerni vojaki premeščeni k domobranskih polkom. Črnovojniške enote so služile v zaledju, stražile so skladišča, ujetniška taborišča in podobno. Ker pa je imela avstro-ogrska vojska že leta 1914 strahotne izgube, so črnovojniki začeli odhajati tudi na bojišča prve svetovne vojne. Uradna poveljevalna jezika v vojski sta bila nemški in madžarski, kar pa so v nekaterih polkih zanemarjali, vsaj v tistih, kjer poveljniški kader ni bil povsem nemški ali madžarski. Predvsem podčastniki, ki so prihajali večinoma iz tistih nabornih okrajev, od koder je bil tudi polk, so vojakom povelja razlagali v njim razumljivem materinem jeziku. Slovenski jezik so tako uporabljali kot drugi polkovni jezik v tistih enotah, v katerih je bilo vsaj 20 % Slovencev.
Enote, v katerih so večino predstavljali slovenski fantje, so bile naslednje: 17., 87. in 97. polk skupne vojske, 26. strelski (domobranski) polk, 27. domobranski pehotni polk / 2. gorski strelski polk, 26. in 27. črnovojniški polk. V skupni vojski so bili tudi mariborski dragonci 5. polka, VII. lovski bataljon in 7. ljubljanski polk poljskih topov ter 3. mariborski polk poljskih havbic. Med prvo svetovno vojno je bil ustanovljen še 117. polk skupne vojske, v katerem je jedro tvoril IV. bataljon 17. polka. Slovenci so bili zastopani še v 7. koroškem polku, 47. štajerskem polku, I. gorskem strelskem polku, VIII., IX. In XX. lovskem bataljonu ter 8. in 9. polku poljskega topništva. V med prvo svetovno vojno ustanovljenih enotah so slovenski fantje služili v 122. in 127. polku skupne vojske ter v 5. polku avstrijskega domobranstva. V Mariboru, Ljubljani in Trstu so se oblikovali tudi prostovoljni strelski bataljoni.
1. marca 1901 je bila v Avstro-Ogrski ustanovljena prva slovenska gorska enota. Avstro-Ogrska je prve za gorsko bojevanje izurjene enote je uvedla šele leta 1906, medtem, ko je njena zahodna soseda Italija že od leta 1872 imela alpinske polke. Naloga teh enot je bila zaščita meje v gorah. Leta 1906 sta bila kot gorska enota opremljena I. in II. polk tirolskih deželnih strelcev ter celovški 4. domobranski pehotni polk, leta 1909 pa se jim je pridružil še III. polk tirolskih deželnih strelcev. Kot zadnji polk, ki je spadal med domobranske gorske enote (Landwehrgebirgstruppen), je bil 1. marca 1911 v gorsko enoto preoblikovan ljubljanski 27. domobranski pehotni polk in od tega datuma dalje lahko govorimo o začetku vojaškega gorništva na Slovenskem. Kljub temu, da je bil ta polk del avstro-ogrske vojske, so ga na slovenskih tleh že takrat imenovali ”slovenski planinski polk”, saj je bil skoraj v celoti (86 %) sestavljen iz slovenskih fantov.
K. k. Landwehrinfanterieregiment Laibach Nr. 27, LIR27 ali v prevodu Cesarsko-kraljevi domobranski pehotni polk št. 27 z nabornim okolišem Ljubljana in Trst ter sedežem v Ljubljani, je bil ustanovljen 1. oktobra 1901. Nastal je iz III. in iz IV. poljskega bataljona, 4. domobranskega pehotnega polka iz Celovca in enega na novo ustanovljenega bataljona. V njem so služili večinoma slovenski fantje iz področja takratnih dežel Goriško-Gradiščanske in Kranjske.
Priprave na reorganizacijo polka v gorsko enoto, ki je bila predvidena za leto 1911, so se začele že 30. marca 1908, ko je bil II. bataljon 5. cesarsko-kraljevega domobranskega pehotnega polka Pola iz goriške kasarne nadvojvode Rainerja premeščen v matični Pulj, kjer sta se nahajala njegova preostala dva bataljona. Na njegovo mesto je iz Celovca prispel II. bataljon 4. domobranskega pehotnega polka Klagenfurt. Ta polk je bil v gorsko enoto preoblikovan že leta 1906. Cilj premestitve tega bataljona v Gorico je bila priprava urjenja in formiranje jedra za spremembo 27. domobranskega pehotnega polka v gorsko enoto. 1. marca 1911 je bil polk uradno preoblikovan v gorsko enoto (Landwehrgebirgsregiment), na novo pa so bili sestavljeni tudi njegovi bataljoni. V kasarni nadvojvode Rainerja v Gorici je bil kot gorska enota formiran II. bataljon 27. domobranskega pehotnega polka, vendar ta enota ni bila na novo sestavljena, temveč je nastala s preimenovanjem II. bataljona celovškega 4. domobranskega pehotnega polka, ki se je s svojimi štirimi stotnijami tam že nahajal. 1. januarja 1912 so izločili dele III. bataljona in jih priključili k 4. domobranskemu pehotnemu polku. Prvi bataljon je imel poveljstvo in kader v ljubljanski kasarni, sestavljen pa je bil iz petih stotnij, drugi bataljon pa je imel poveljstvo in svoje štiri stotnije v goriški kasarni.
Preoblikovanje polka v gorsko enoto je pomenilo tudi bistveno spremembo v uniformi (planika na ovratniku suknjiča in krivček ruševca na kapi sta bila znaka gorskih enot), opremi in vadbi moštva, s tem pa je bila polku zaupana tudi obramba meje z Italijo na območju od Gorice do trdnjave Kluže. Skladno s to nalogo je bil polk v poletnih mesecih razporejen na tem območju, saj so pripadniki obeh bataljonov zapustili svoje mestne kasarne ter se namestili v manjših kasarnah po vaseh ob meji z Italijo. Posamezne stotnije prvega bataljona so bile razporejene sledeče: prva v Bovcu (Kluže), druga v Breginju, tretja v Logjeh, četrta skupaj s strojničnim oddelkom v Kobaridu in peta na Livku. Poveljstvo drugega bataljona je bilo poleti nameščeno v Tolminu, kjer se je nahajal tudi strojnični oddelek ter šesta stotnija, sedma je bila v Srednjem pri Kambreškem, osma v Kanalu, deveta pa v Kojskem. Iz teh vasi so hodili na pohode v okoliško hribovje, kjer so se urili v gorskih veščinah in vojskovanju.
Po začetku mobilizacije 27. julija 1914 so se obvezniki 27. domobranskega pehotnega polka zbrali v Ljubljani in se nastanili po javnih poslopjih. Po razdelitvi opreme in orožja so imeli mobiliziranci kratko vojaško urjenje. 15. avgusta 1914 zjutraj se je polk z vlakom iz Ljubljane odpeljal proti ruskemu bojišču. 19. avgusta je prispel v okolico Styra v Galiciji. Od tod so pripadniki polka v sklopu 44. strelske brigade 22. domobranske divizije III. korpusa odšli proti vzhodu. Pohod je bil slabo organiziran in utrujene enote so 26. avgusta prekoračile reko Zloto lipo in zasedle vzhodno pobočje grebena Krasne. Tu so se brez zaklonov znašli v peklenskem ognju ofenzive ruskega topništva in pehote. Ob hudih izgubah je bil 27. domobranski pehotni polk, skupaj z ostalimi slovenskimi enotami avstro-ogrske vojske, prisiljen v dolgotrajni umik na obrobja Karpatov. Polk je septembra sodeloval v bitki pri Grodeku, oktobra v bitki pri Przemyslu in novembra v Karpatih v bližini prelaza Dukla. Do maja 1915 je sodeloval v obrambnih bojih na severnem Ogrskem in v Karpatih, ko je nemško avstro-ogrska ofenziva pri Gorlicah rusko vojsko pregnala iz zahodne Galicije. Maja 1915 se je z italijanskim napadom na Avstro-Ogrsko začela vojna tudi na zahodnem robu slovenskega ozemlja. Skupaj s pohodnimi bataljoni drugih slovenskih enot je 27. domobranski pehotni polk avgusta 1915 prišel na bojišče ob reki Soči, v Rabelj, kjer so ga opremili za gorsko bojevanje. 22. avgusta je fronto in zaledje obiskal tudi cesar Karl in se v Postojni srečal z generalom Borojevićem.
V drugi polovici septembra je bil 27. domobranski pehotni polk premeščen na Bovško, kjer je zasedal položaje med Rombonom in Šmohorjem, poveljstvo pa je imel na planini Duplje pri Krnskih jezerih. Do marca 1916 sodeloval v manjših bojih v Krnskem pogorju, na Bovškem in pri Rablju. Ob koncu marca so celoten polk premestili na Južno Tirolsko, kjer je v zaledju počival do 15. maja, ko se je pričela velika avstro-ogrska ofenziva na asiaški planoti. Avstro-ogrske enote so italijansko vojsko potisnile do južnega roba planote, kjer je polk naskakoval Monte Cengio in Monte Pau. Toda ofenziva je bila predčasno prekinjena, ker so Rusi na začetku junija napadli na avstro-ogrskem delu vzhodnega bojišča in prodrli več kot 100 kilometrov na zahod. 27. domobranski pehotni polk so znova poslali na vzhodno bojišče. Položaj na ruski fronti se je za Avstro-Ogrsko zopet izboljšal konec poletja in polk so poslali nazaj na soško fronto. V 8. soški je polk utrpel hude izgube, ko je branil položaje med Lokvico in Volkovnjakom, v 9. soški bitki pa se je boril na položajih pri Hudem Logu, kjer je zasedel črto Sela-Hudi Log-Opatje selo. 5. novembra 1916 se je polk vrnil v Komen, kjer ga je obiskal tudi general Borojević. Od decembra 1916 do avgusta 1917 je branil položaje med Fajtjim hribom in reko Vipavo, kjer so do pomladi leta 1917 potekale le manjše akcije.
Maja 1917, ko se je 27. domobranski pehotni polk preimenoval v 2. gorski strelski polk, je zasedal položaje južno od reke Vipave. V drugi polovici avgusta, ob začetku 11. in do takrat največje italijanske ofenzive, se je nahajal na položajih pri Špacapanih. Med bitko je avstro-ogrska obramba doživljala največjo krizo in grozil je njen zlom. Prodor v Vipavsko dolino so preprečevale le avstro-ogrske enote na Škabrijelu, ki ga je vseskozi obstreljevalo italijansko topništvo in napadala pehota. Cilj teh napadov je bil povezati osvojeno ozemlje na Banjšicah in Goriškem polju in prodreti v Vipavsko dolino. 1. septembra so na Škabrijel poslali tudi 2. gorski strelski polk. Med obrambo položajev je imel med 3. in 11. septembrom izjemno veliko izgub: 1173 vojakov, od tega 553 pogrešanih in mrtvih. Po uspešni obrambi Škabrijela se je polk umaknil na območje Fajtjega hriba in Renč.
Oktobra 1917 je sodeloval v 12. soški bitki (čudež pri Kobaridu). Po uspešnem preboju bojne črte se je za umikajočo se italijansko vojsko premaknil na frontno črto ob reki Piavi, ki jo je dosegel 13. novembra. Do začetka februarja 1918 je večkrat zasedal položaje ob reki Piavi, kjer do junija ni bilo večjih bojev. V kraju Romans pri Codroipu ga je spomladi obiskal cesar Karl. V Codroipu ga je 17. aprila obiskalo tudi predstavništvo mesta Ljubljane z županom Ivanom Tavčarjem. 2. gorskemu strelskemu polku je izročilo srebrno trobento s posvetilom: ”Hrabremu polku gorskih strelcev št. 2 posvetila mestna občina Ljubljanska.” Med vajo ob reki Tilment, ki jo je opazoval tudi cesar Karel, je bilo izstreljenih proti cesarju več strelov in zato je bil polk razorožen, orožje mu je bilo spet vrnjeno dve uri pred odhodom na bojišče ob reki Piavi. Tako se je 15. junija 1918 pričela zadnja, neuspešna avstro-ogrska ofenziva. Avstro-ogrske čete so se morale kmalu po prehodu reke vrniti na vzhodni breg, saj je bil italijanski odpor prehud. Polk je imel v bojih hude izgube, nato pa do konca vojne ni več odšel na prvo bojno črto. Ob koncu oktobra, ko bi moral oditi na fronto, se je v Codroipu uprl. Po uporu je odkorakal proti domu in v Ljubljano prispel 13. novembra. Polk je postal osnova poznejšemu planinskemu polku nove države, številni vojaki pa so odšli med prostovoljce v bojih za severno mejo.
Literatura:
Anže Barle: Topništvo avstro-ogrske vojske na soški fronti, diplomsko delo. Ljubljana 2006.
Tomaž Budkovič: 27. domobranski pehotni polk / 2. gorski strelski polk. V: Slovenci + prva svetovna vojna 1914–1918. Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana 2010, str. 28–29.
David Erik Pipan: Slovenci v avstro-ogrskih vojaških gorskih enotah pred in med prvo svetovno
vojno. Ob stoletnici ustanovitve prve vojaške gorske enote na Slovenskem, 2011.
Miha Sluga: Lojalnost slovenskega vojaka med prvo svetovno vojno, diplomsko delo. Ljubljana 2007.
Petra Svoljšak: Soška fronta. Cankarjeva založba, Ljubljana 1994.
