Pregljeva hči Bazilija se je »škofije« spominjala kot dvorca, katerega imenitnost je precej pošla. Pohištvo je bilo skromno, po velikih prostorih so bile sicer nameščene bidermajersko okrašene peči, ki pa se jih ni več dalo ogreti. Večinoma so se greli in družili v kuhinji. Skozi okna je bil razgled na kranjsko gotsko cerkev. Stanovanje je imelo dve spalnici, v eni so spali mama in otroci, v drugi pa oče Ivan – sam, da bi imel mir za literarno delo, a je večinoma pisal za kuhinjsko mizo, vedno zasuto z vsem mogočim. »Pisal je, kot da je popolnoma sam v kuhinji. S prsti si je od časa do časa počesal lase, ki jih sploh ni bilo treba česati. Pisal je … sredi kuhinje, ob moji igri in mojem dolgočasenju … ob maminem delu.«1
1 Pregelj, Bazilija: Moj oče, Ljubljana, 1983
