Marij Pregelj, eden najimpozantnejših slikarjev 20. stoletja, je bil sin pisatelja Ivana Preglja in Frančiške, rojene Peršič. Do svojega 12. leta je bil Kranjčan, rodil se je 8. avgusta 1913 in tu preživel otroška in mladostna leta.
Bil je četrti od šestih otrok. V Kranju je obiskoval osnovno šolo in prvi letnik gimnazije, srednješolsko izobraževanje pa je dokončal v Ljubljani na II. državni gimnaziji. Ob rednem šolanju je obiskoval risarske tečaje na Tehniški srednji šoli, saj ga je med številnimi talenti najbolj privlačila likovna ustvarjalnost. Ker takrat v Ljubljani še ni bilo slikarske akademije, se je po maturi leta 1932 vpisal na Umetniško akademijo v Zagrebu. V Zagrebu je študiral risanje in slikarstvo ter diplomiral z odličnim uspehom leta 1936. Opravil je tudi pedagoški izpit za učitelja risanja.
Po študiju je moral k vojakom. Po povratku v Ljubljano se je včlanil v Društvo slovenskih likovnih umetnikov in v Klub neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov, skupino, v katero so se ambiciozni mladi slikarji in kiparji v 30. letih 20. stoletja povezali po končanem študiju. Z njimi je začel razstavljati – jeseni leta 1937 se je prvič predstavil javnosti na II. pomladanski razstavi v Jakopičevem paviljonu.
Marij Pregelj se je leta 1938 zaposlil in do oktobra leta 1940 poučeval risanje na I. državni gimnaziji v Ljubljani, zatem pa na II. moški realni gimnaziji. Čas po diplomi, vse do vojne, je izkoristil za potovanja – kot večina umetnikov je preučeval italijansko umetnost in Pariz.
Leta 1941 se je v njegovo življenje strahotno zarezala vojna. Vpoklican je bil v jugoslovansko kraljevo vojsko, ob njeni kapitulaciji pa so ga zajeli okupatorji. V sedmih nemških in italijanskih taboriščih je pretrpel skoraj tri leta in bil po povratku domov dolgo na robu obupa. Med internacijo ga je reševalo risanje, po kapitulaciji Italije pa tudi poučevanje na II. moški realni gimnaziji, kjer ostal do leta 1947.
