Ob razmišljanju o urbanizmu se ponuja vprašanje: Kakšen bi bil Kranj, če bi realizirali Vurnikov urbanistični načrt? Hipotetičen odgovor je: mesto bi se iz starega mestnega jedra harmonično nadaljevalo in širilo po kranjski ravnini, najprej s pasom historičnih stavb z osrednjim središčem v parku Zvezda in najpomembnejšimi stavbami okrog njega, od tu pa bi se mesto razširilo v pahljačo nizkih bivalnih objektov, ki bi uravnovesile starodavno piramidalno silhueto Kranja. Zagotovo ne bi bilo nebotičnika, imeli bi še en most čez Kokro, potniški center pa bi bil že dolgo tega združen z železniško postajo …
Ivan Vurnik je v 30. letih pripravil več regulacijskih oz. urbanističnih načrtov za različna mesta na Slovenskem. Za ureditev Kranja je pred Vurnikovim znan še Štembovov načrt iz leta 1911, po 2. svetovni vojni pa so urbanistične študije pripravili še arhitekti Marjan Šorli, Danilo Oblak in Jure Premlč idr., a kot ugotavlja Manca Štefe v svojem diplomskem delu »Tekom pregleda nekaterih pomembnejših urbanističnih projektov, pripravljenih za mesto Kranj, lahko ugotovimo prvo težavo: nerealizacijo samih objektov, bodisi zaradi nestrinjanja vpletenih akterjev, previsoko zastavljenih in nerealnih ciljev ali drugih zgodovinskih in družbenih dogodkov.« (Manca Štefe: Težave revitalizacije mestnih središč: primer mesta Kranja, diplomsko delo, 2013, str. 17). Tudi Vurnikov načrt, kljub temu, da je naročilo za načrt prišlo s strani občine in ga je ta celo sprejela 9. maja 1938, z izjemo nekaterih idej ni bil izveden.
