Pravnik in umetnostni zgodovinar Marijan Marolt (1902, Vrhnika–1972, Buenos Aires) v romanu Zori, noč vesela! opisuje svoj dom v Verdu, tik nad Krnico – najširšim in najglobljim delom Velike Ljubljanice. Idilična domačija je bila zgrajena okrog leta 1826, ob žagi in mlinu, v samem izteku zatrepne doline Retovje, znane po številnih izvirih.
Ena glavnih junakinj zgodbe je pisateljeva babica Marija, rojena Nagode, Meletova z Mirk (1843–1913), ki se je po smrti prvega moža, Jožeta Žitka, poročila z Jakobom Petričem. Njuna hči Marija (1870–1931) se je poročila z dr. Jankom Maroltom. Tako pri poimenovanju domačije sledimo trem priimkom: Žitko, Petrič, Marolt.
Ko je Tomaž Žitko postavljal novo domačijo, je varčeval s svetom, kot da bi bil vatel po goldinarju. Ob žagi niže pri Ljubljanici res ni smel ničesar postaviti, ker je bil svet soseskin in so tam nakladali drva na čolne. Med potokom in Matjaževo hišo je bilo nekaj malega brega; lučaj kamna dolg je bil potok, pa je že gnal mlinsko in žagino kolo in smuknil v glavno strugo Ljubljanice. Vštric mlina je bil prostor za spoznanje širši. Tu je Tomaž sezidal hišo in tesneje ob Matjaževo skalo svinjake, više gor med potok in skalo pa hlev. Samo od strani si prišel med hišo in svinjaki z živino v hlev, ki je po dolgem stal prav v vodi; voza ni bilo moči tam obrniti in če je koleselj pripeljal pred hišo, ga je moral konj ritensko potisniti nazaj, da je za oglom lahko obrnil. Še teže je bilo s parizarji, kadar so pripeljali krmo za živino in prašiče. Med potokom in Ljubljanico je bil kamenit polotok, ki se je ob nekoliko večji vodi spremenil v otok, ker je tedaj potočnica tudi od zadnje strani odtekala: ob pravi povodnji je otok zalilo in je bilo videti le nekaj vrbovja, kako se sklanja nad vodo. Mojster Wolf[1] je pozneje krstil to domačijo z virskimi Benetkami. (Marolt: Zori, noč vesela!)
[1] Janez Wolf, slovenski slikar, 26.12.1825, Leskovec pri Krškem–12.12.1884, Ljubljana. V obdobju 1872–1875 se je, pred odhodom na Akademijo lepih umetnosti v Benetke, pri njem učil slikanja Simon Ogrin.
