Načrte za novo Univerzitetno knjižnico je ustvaril arhitekt Jože Plečnik v letih 1930–1931 (dokončana je bila leta 1941). Konkurenčni načrt zanjo pa je zasnoval Ivan Vurnik. Po objavi leta 1933 je prišlo do odkritega tekmovanja, z argumenti, pa tudi na osebni ravni. Trenje med Vurnikom in Plečnikom je izviralo še iz let, ko je Vurnik vzpostavljal arhitekturni oddelek na Tehniški fakulteti in si je kot predavatelja bolj želel Fabianija kot Plečnika, ker pa je prvi vabilo odklonil, je bil primoran prositi Plečnika. V neizbežnem sobivanju sta si delo razdelila in se je govorilo Vurnikovi in Plečnikovi šoli. Čeprav je Vurnik Plečniku leta 1920 spoštljivo pisal, da »Verujte mi, jaz vem, da ste visoko, visoko pred menoj v svojem poklicu, a kljub temu se Vas ne bojim – ker se oba boriva s častnimi in poštenimi sredstvi, za cilje, za ideale in ne s komolci ali z zahrbtnostjo«, ga je Plečnikova priljubljenost, ki se je pokazala tudi pri izboru načrtov za Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, vendarle bolela. »Steletu se je tako rekoč še na smrtni postelji pokesal, ker je v Ljubljano pripeljal Plečnika… Bridko jer moral občutiti, da je Slovenija premajhna za dva Plečnika.« (Damjan Prelovšek, Ivan Vurnik: 1884–1971: slovenski arhitekt, 1994, str. 71)
Vurnik je »protiprojekt« izdelal na pobudo Izidorja Cankarja. V Vurnikovih zapiskih lahko preberemo njun rezek pogovor: Vurnik: »Plečnik vam bo gotovo napravil lepo fasado, ki pa glede uporabnosti ne bo boljša, kot so vse tiste, ki jih imate že zdaj v Ljubljani.« Cankar: »Kaj, lahko ti govoriš, dobro, pa nam boš zato ti moral napraviti načrt, da vidimo, kaj ti zmoreš.«
Vurnik je zasnoval načrt za NUK leta 1934. Glavna razlika v njegovem projektu je bil visok knjižni “silos”, skladišče za knjige, ki naj bi zadoščalo za 50 let, kasneje pa bi ga bi bilo mogoče povečevati. Predvidel je veliko dvorano, vhod pa ne s stranske Turjaške ulice (kot Plečnik), ampak z Vegove ulice. Ob vhodu si je Vurnik inovativno zamislil t.i. »dnevno sobo« mesta s kavarno, saj je vizionarsko predvidel, da bo nova velika knjižnica postala tudi družaben prostor – medtem ko je Plečnik kot osrednji prostor knjižnice razumel izključno kot mesto kontemplacije, kjer veljata tišina in zbranost. (Arhitektura v službi ljudi, str. 94, 95). Moto dandanašnjih knjižnic, ki so postale pravi kulturni centri, je torej že Vurnikova ideja izpred osmih desetletij!
Univerzitetni svet je Vurnikov in Plečnikov projekt poslal v strokovno presojo uglednemu profesorju Ottu Salvisbergu na Politehničnem inštitutu v Zürichu. Ta je Vurnikov projekt ocenil kot svež, bolj funkcionalen, prostoren in skladen s programom. Plečnikov načrt pa kot »reprezentativno stavbarstvo pretekle epohe«, ki ima organizacijske pomanjkljivosti, smotrnost pa je podrejena zunanjemu formalizmu. (Pavel Göstl: Ivan Vurnik: 1884-1971: slovenski arhitekt, 1994, str. 115)
V časopisu Slovenija se je leta 1935 o obeh predlogih razpisal dr. Josip Regali, publicist, književnik in umetnostni kritik, ki je poleg finančnih težav temeljito pretehtal Plečnikove in Vurnikove predloge ter se izrazito zavzel za Plečnikov projekt (Josip Regali, Kakšna naj bo vseučiliška knjižnica v Ljubljani, Slovenija, 5. 4. 1935, str. 2-3).
Po presoji je rektor Univerze v Ljubljani predlagal, da bi NUK projektirala oba avtorja skupaj – a to v njunem napetem medsebojnem vzdušju ni bilo mogoče. Leta 1935 je gradnjo knjižnice prevzela banovina, ki se je dokončno odločila za Plečnikov načrt. Pot od pobude do otvoritve nove Univerzitetne knjižnice je imela dolgo brado, saj je vmes minilo 11 let (1930 – 1941). A še mnogo daljšo brado bo imela nova Narodna in univerzitetna knjižnica NUK II, saj je od prve resne pobude za gradnjo nove knjižnice že celih 32 let!
