Najelitnejša ljubljanska pustna prireditev med obema vojnama je bila Črno-bela reduta. Organizirala sta jo je ASK Primorje s Klubom Primork. To je bila prireditev, s katero so ljubljančani poskušali pokazati kako velikomestni in svetovljanski postajajo. Elita, ki se je udeleževala redute in so jo sestavljali ljudje iz samega vrha družbene lestvice, ni bila omejena samo na Ljubljano. Poleg bana, podbana in župana so prihajali tudi tuji diplomati, višji državni pravdnik, predsednik višjega deželnega sodišča, visoki častniki in ostali pomembneži Dravske banovine s soprogami. Reduto so prirejali pod devizo črno-bela in že na samem začetku leta 1926 je imela takšen uspeh, da so jo sklenili obdržati.
Vse do leta 1933 se je elitna Črno-bela reduta odvijala v hotelu Union, samo enkrat je bila izjemoma v Sokolskem domu na Taboru. Dekoracija dvorane je bila obvezno v črno-beli kombinaciji, povabljenci pa so smeli vstopiti le v črnih, belih ali črnobelih oblekah oziroma maškaradnih kostumih. V dnevnem časopisju so organizatorji slab mesec prej in potem sproti objavljali vsa potrebna navodila, predčasno je bilo mogoče rezervirati tudi lože in balkon in sobe za tuje udeležence. Uradni začetek prireditve je bil okoli devete ure zvečer, udeleženci so bili samo vabljenci, ki so bili bodisi nemaskirani v večernih oblekah ali pa maskiranci. Ti so vstopali pri posebnih vhodih, počakali so v stranskih prostorih, od koder so organizirano obhodili dvorano, tako da si jih je nemaskirana publika lahko ogledala in potem glasovala za najlepše maske. Črno bela reduta je bila prvenstveno plesna prireditev, ki sta jo spremljali celo dve godbi hkrati. Izbirali so med takrat popularnimi glasbenimi skupinami, npr. Johnny oz. Ronny jazz, Jazz band Emona, Cvirnov trijo, orkester Odeon, godba Sokola I… Plesali so tako valčke kot tango, shimmy in foxtrott. To je bil res velik dogodek, nagrajenci so bili kar nekaj časa predmet družabne kronike. Tako kot na drugih predpustnih in pustnih prireditvah se moški niso pretirano ukvarjali s kostumi. Po navadi so se zadovoljili s frakom ali smokingom in kakšnim dodatkom. Nasprotno pa so dame iz elitne družbe oblegale modistke in šivilje z najrazličnejšimi idejami za svoje kostume. Najpetičnejše med njimi so si jih kupovale na Dunaju ali celo Parizu, pustne plesne prireditve so bile namreč preveč na očeh javnosti, da bi si lahko privoščile kakšen spodrsljaj. Črno-bela reduta je bila znana tudi po tem, da so organizatorji vzpodbujali ljubljanske trgovce k aranžiranju izložb v devizi redute. Množično so se odzvali, pričakovali so razpisane nagrade in s tem dobro reklamo za svoja podjetja. O Črno-beli reduti v časopisju po letu 1933 ni več poročil, kar je verjetno posledica gospodarske krize, ki je bila v Ljubljani posebno opazna v prvi polovici tridesetih let. Klub Primork je leta 1939 v Kazini zopet priredil Črno-belo reduto z starim režimom, vendar v zmanjšanem obsegu in ne tako bleščečem vzdušju. (Kučan, 2004)
