Prva svetovna vojna je močno zaznamovala tudi Homec. Že pri gradnji Društvenega doma se je zapletlo, saj je na fronto odšlo mnogo moških, med drugim tudi tesarji, zidarji in drugi, ki so sodelovali pri gradnji. Prav zaradi odhoda mož na bojišča se je gradnja zavlekla, prebudili pa sta se močna kolektivna zavest in solidarnost med ljudmi.
Tudi v tem primeru se je izkazal župnik Mrkun, ki je leta 1917, ko je bil Društveni dom zgrajen, ustanovil sirotišnico, ki je nudila zavetje vojnim sirotam. O medvojnem dogajanju je tudi veliko pisal v knjigi Homec in drugih zapisih. Vaščanom je vlival poguma, jih bodril in spodbujal k medsebojni pomoči. Tudi država je zgledno skrbela za preživljanje, še posebno svojcev vpoklicanih vojakov. Poskrbeli so celo, da so obrti in poljedelske obrate vpoklicanih vojakov vodili naprej kljub njihovi odsotnosti.
Slovenske dežele so se kmalu soočile tudi z množico beguncev. Leta 1914 so na Homec prihajali begunci iz vzhodnega bojišča. Že takoj leta 1914 so v Kamnik pripeljali okrog 400 beguncev iz Galicije, od tega se jih je okrog 30 naselilo na Homcu. Galicija je poljska pokrajina, kjer so med prvo svetovno vojno potekali hudi spopadi med avstrijsko in rusko vojsko in kjer je padlo ogromno slovenskih vojakov. Med galicijskimi begunci so bile večinoma ženske z otroki. Z njimi je bil tudi duhovnik.
Ko je Avstriji napovedala vojno še Italija, so na Homec prišli tudi goriški Slovenci. Nekateri so ostali ves čas vojne. Na Homcu so v Društvenem domu za ves kamniški okraj odprli podružnico Begunske posvetovalnice s sedežem v Ljubljani, ki je begunce oskrbovala s hrano in denarjem.
