Če odmislimo enkratni kulturni dogodek novomeška pomlad leta 1920, je bil čas med obema vojnama zaradi svetovne gospodarske krize mestu nenaklonjen, druga svetovna vojna pa je mesto še dodatno prizadela. Svetel, a kratek trenutek v razvoju mesta je napočil v petdesetih letih minulega stoletja, ko je skupinica vizionarjev in svetovljanov, kot so bili Boris Andrijanič, Božidar Jakac, Janko Jarc, Bogo Komelj in Marjan Mušič, v povojni obnovi mesta ustanavljala osrednje mestne kulturne ustanove in aktivno sodelovala pri prenovi med vojno precej porušenega mesta. Arhitekt, urbanist in konservator Marjan Mušič je z ureditvijo Glavnega trga in spomeniškega kompleksa Na vratih ustvaril enega najbolj likovno dorečenih mestnih ansamblov v Sloveniji, ki pa je bil tudi v tistem času podrejen predvsem prometnim potrebam.
V letu 2019 zaključena prenova Glavnega trga, Pugljeve ulice in spodnjega dela Rozmanove ulice je bila izvedena po konservatorskem načrtom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki je bil obvezna strokovna podlaga za dvostopenjski javni natečaj, na katerem je strokovno komisijo najbolj prepričala rešitev arhitekturnega biroja Atelierarhitekti d.o.o. iz Ljubljane pod vodstvom profesorja Jurija Kobeta. Novo mesto je tako dobilo novo podobo, paziti pa moramo, da se osrednji mestni trg ne bo spremenil v simulaker, v prostor zgolj potrošniško naravnanih dogodkov in doživetij na račun socialno raznolike spontanosti. Opažamo, da se zlasti trgi in ulice v zgodovinskih mestnih jedrih vse bolj spreminjajo v prostore spektakla in potrošnje ter vse manj v prostore srečevanja in druženja. Mestna agora vedno bolj dobiva funkcijo in podobo nakupovalnih centrov. Zgodovinska mestna jedra se zato vedno bolj upravlja tako kot trgovske centre z izoblikovano blagovno znamko in celostno grafično podobo, kar pa je napačno, ker ti z njimi ne morejo in ne smejo tekmovati. Za urbane populacije Novega mesta mora biti zgodovinsko mestno jedro privlačno zaradi pestre kulturne ponudbe, v kateri se odražata edinstvena kulturna tradicija in podoba mesta, nuditi pa mora tudi kakovostne pogoje za bivanje, delo in preživljanje prostega časa. Prav je, da se v mestnem jedru zadrži čim več kulturnih ustanov ter tercialnih (trgovino, gostinstvo in turizem) in kvartarnih dejavnosti (šolstvo, zdravstvo, javno upravo ipd.).
Cilj prenove novomeških zgodovinskih mestnih območij torej ne sme biti preusmeritev potrošnikov iz trgovskih centrov v mestno jedro in druga zgodovinska mestna območja, temveč jim poiskati novo življenje s ponudbo, ki je izrazito (mikro)lokalno obarvana, visoko kulturna, edinstvena ter razvojno in socialno naravnana. Pri tem moramo ločevati pomen zgodovinskega mestnega jedra od pomena zgodovinskih mestnih območij, ki ga obdajajo. Mestno jedro mora postati vsem dostopen demokratičen prostor s ponudbo, ki zadovoljuje potrebe in želje vseh urbanih populacij. Ostala zgodovinska mestna območja, kot so z mestom združene nekdanje obmestne vasi (Šmihel, Prečna, Gotna vas, Ločna itd.), zgodovinska predmestja (npr. Kandija), industrijska stanovanjska območja (npr. Bršljin), vilske četrti (t. i. Kolonija pod Marofom), kot tudi po drugi svetovni vojni zgrajene stanovanjske soseske in blokovska naselja, pa morajo ohraniti ali na novo izoblikovati večfunkcionalno okolje z lastno identiteto, ki je prvenstveno namenjeno tamkaj živečim in manj zunanjim uporabnikom mesta. Prav je, da se tudi identiteta teh zgodovinskih mestnih območij gradi na praviloma bogati ali specifični stavbni dediščini in prepoznanih dediščinskih vrednotah ter se z instrumenti urbanističnega načrtovanja in upravljanja združuje z ostalimi mestnimi območji v enotno podobo mesta.
