Intenzivni postopki za gradnjo ozkotirne proge so stekli v začetku leta 1917. K temu je pred koncem prve svetovne vojne zelo pripomoglo pomanjkanje vprežne živine, saj je večino konj zasegla vojska za potrebe fronte ali pa so jih porabili za prehrano sestradanih vojakov in vojnih ujetnikov.
Načrte za gradnjo proge, sezname za odkup zemljišč in vso ostalo dokumentacijo je leta 1917 izdal inženir Josef Köhler, gradbeni inženir in civilni geometer v Pragi. Del načrtov je izdelal leta 1918 in pri tem upošteval pripombe, ki so bile izražene na političnem obhodu januarja 1918.
Postopek je leta 1917 stekel po utečenem vrstnem redu med Okrajnim glavarstvom Celje in C. kr. Namestništvom v Gradcu ter pristojno direkcijo državnih železnic v Beljaku. Investitor je bil C. kr. Rudarska in plavžarska uprava v Celju
Cesarsko kraljevo rudarsko in fužinarsko upravništvo v Celju je 1. oktobra leta 1917 zaprosilo okrajno glavarstvo v Celju za gradbeno dovoljenje za gradnjo in obratovanje ozkotirne proge med premogovnikom Zabukovica in železniško postajo Žalec. Načrti in vsi spremljajoči dokumenti za gradnjo so bili razgrnjeni na sedežu županstva Žalec od 19. do 29. januarja leta 1918. Politični obhod je bil razpisan in opravljen v torek 29. januarja v davčni občini Žalec, to je od načrtovanega kilometra 0,000 do 1,4. Skozi davčno občino Zabukovica in Sv. Pankracij pa 30. januarja leta 1918. Občina Žalec je pri političnem obhodu (lokacijski obravnavi) januarja leta 1918 zahtevala, da se trasa proge pomakne k levi strani ceste Žalec-Zabukovica. S tem so se izognili deljenju obdelovalnih parcel.
Investitor bi moral v požarnem prostoru (pasu) odstraniti ali preurediti vse lesene in s slamo krite objekte, kar je predstavljalo velik strošek. Da bi zmanjšali stroške gradnje so zaprosili Namestništvo v Gradcu za ožji požarni pas, ki bi namesto 30 metrov segal le 12 metrov na vsako stran od osi proge. V ta namen je bil 5. in 6. avgusta leta 1918 ponovni komisijski ogled trase, pri katerem so ugodili prošnji investitorja in določili manjši požarni pas ob progi. Sklep o tem pa ni bil izdan, ker je medtem prišlo do razpada Avstro-Ogrske.
Upravni postopki so se dalje odvijali zelo počasi, ker je gradnja sovpadala s političnimi in upravnimi spremembami. Dotedanji upravni sistem je razpadel, novi pa se je zelo počasi oblikoval in je bila odločujoča Direkcija državnih rudarskih preduzeča v Sarajevu in Direkcija državnih željeznic Zagreb. Ob koncu vojne je investitorstvo prehajalo od Direkcije državnih rudarskih preduzeča v Sarajevu na Direkcijo državnega rudnika Zabukovica pri Celju. Leta 1933 je bila ukinjena Direkcija državnega rudnika Zabukovica; rudnik je dalje spadal pod Direkcijo državnega rudnika Velenje (pozneje Državni rudnik v Velenju). Upravni organ je bilo Sresko načelstvo Celje in Veliki župan Mariborske oblasti.
Postopek je leta 1917 stekel po utečenem vrstnem redu med Okrajnim glavarstvom Celje in C. kr. Namestništvom v Gradcu ter pristojno direkcijo državnih železnic v Beljaku. Investitor je bil C. kr. Rudarska in plavžarska uprava v Celju
Cesarsko kraljevo rudarsko in fužinarsko upravništvo v Celju je 1. oktobra leta 1917 zaprosilo okrajno glavarstvo v Celju za gradbeno dovoljenje za gradnjo in obratovanje ozkotirne proge med premogovnikom Zabukovica in železniško postajo Žalec. Načrti in vsi spremljajoči dokumenti za gradnjo so bili razgrnjeni na sedežu županstva Žalec od 19. do 29. januarja leta 1918. Politični obhod je bil razpisan in opravljen v torek 29. januarja v davčni občini Žalec, to je od načrtovanega kilometra 0,000 do 1,4. Skozi davčno občino Zabukovica in Sv. Pankracij pa 30. januarja leta 1918. Občina Žalec je pri političnem obhodu (lokacijski obravnavi) januarja leta 1918 zahtevala, da se trasa proge pomakne k levi strani ceste Žalec-Zabukovica. S tem so se izognili deljenju obdelovalnih parcel.
Investitor bi moral v požarnem prostoru (pasu) odstraniti ali preurediti vse lesene in s slamo krite objekte, kar je predstavljalo velik strošek. Da bi zmanjšali stroške gradnje so zaprosili Namestništvo v Gradcu za ožji požarni pas, ki bi namesto 30 metrov segal le 12 metrov na vsako stran od osi proge. V ta namen je bil 5. in 6. avgusta leta 1918 ponovni komisijski ogled trase, pri katerem so ugodili prošnji investitorja in določili manjši požarni pas ob progi. Sklep o tem pa ni bil izdan, ker je medtem prišlo do razpada Avstro-Ogrske.
Upravni postopki so se dalje odvijali zelo počasi, ker je gradnja sovpadala s političnimi in upravnimi spremembami. Dotedanji upravni sistem je razpadel, novi pa se je zelo počasi oblikoval in je bila odločujoča Direkcija državnih rudarskih preduzeča v Sarajevu in Direkcija državnih željeznic Zagreb. Ob koncu vojne je investitorstvo prehajalo od Direkcije državnih rudarskih preduzeča v Sarajevu na Direkcijo državnega rudnika Zabukovica pri Celju. Leta 1933 je bila ukinjena Direkcija državnega rudnika Zabukovica; rudnik je dalje spadal pod Direkcijo državnega rudnika Velenje (pozneje Državni rudnik v Velenju). Upravni organ je bilo Sresko načelstvo Celje in Veliki župan Mariborske oblasti.
