Proti koncu prve svetovne vojne je avstro-ogrsko armado pestilo veliko pomanjkanje vprežne živine (predvsem konj) in sena. Zato so povsod, kjer je bilo to mogoče, ozkotirne konjske železnice izboljšali in prilagodili za električno ali motorno vleko. Pomanjkanje vprežne živine za prevoz premoga iz Zabukovice na železniško postajo Žalec je bilo tako veliko, da so progo začeli graditi, četudi niso bili končani vsi upravni postopki.
Progo so pričeli graditi leta 1918 italijanski vojni ujetniki na območju rudniških obratov. Za nasipe so uporabili jalovino in pepel premoga, ki je bil nakopičen pred jaškom v Zabukovici. Ko je bil dograjen del proge Zabukovica-Migojnica do mosta čez Artišnico, so pripeljali že prvo parno lokomotivo, ki je odtlej vozila po tem delu proge. Iz železniške postaje Žalec so jo pripeljali po cesti; v ta namen so pred lokomotivo polagali tirna polja (tirnici in prage). Ko jih je lokomotiva prevozila, so jih dvignili in prenesli ponovno pred lokomotivo. V uradnem listu Deželne vlade za Slovenijo št. XLIX je bil 7. februarja leta 1919 objavljen razpis Rudarskega oskrbništva v Zabukovici za nasipanje 4 ? kilometra dolge železniške proge in tirov na postaji Žalec.
Ko so leta 1919 potrebovali še 2320 m3 gramoza za nasutje za plato razširjene postaje Žalec in nasip ozkotirnega tira, je dobavo gramoza ponudilo Stavbno podjetje in tehniška pisarna ing. dr. Miroslav Kasal iz Ljubljane. Gramoz so kopali pod mostom čez Savinjo in do tja speljali odcep od ozkotirne proge, tako da so gramoz vozili po ozkotirni progi in z vozili premogovnika. Proga je bila prvotno iz železniške postaje Žalec projektirana vzporedno s cesto, toda bolj vzhodno od ceste, kot je bila pozneje zgrajena. Proga bi presekala številne parcele in poljske poti ter onemogočila dostop kmetom do svojih zemljišč. Progo so nato zgradili brez gradbenega dovoljenja in brez načrtov tik ob cesti in deloma tudi po cesti v Griže, ki je bila v posesti rudnika. Ob tem so ukinili mitnico ob mostu čez Savinjo. Cesta je bila vpisana v zemljiški knjigi kot privatna rudniška last. Imeli pa so bližnji lastniki pravico do nekaj brezplačnih voženj letno. Za kolavdacijo ozkotirne proge in mosta čez Savinjo je Direkcija državnega rudnika zaprosila 16. februarja leta 1922. Dokončne odločbe o razlastitvi in plačilu zaseženega zemljišča so bile izdane šele 15. januarja leta 1925. Veliki župan mariborske oblasti je 13. februarja leta 1925 izdal odlok o ognjevarnih ukrepih. Ekspropriacija je bila končana 17. avgusta leta 1927.
Direkcija državnega rudnika Zabukovica pri Celju je 14. marca leta 1928 urgirala kolavdacijo proge, zadeva je dolgo ležala pri Velikem županu v Mariboru.
Ob predkolavdaciji 20. avgusta leta 1928 so ugotovili številne pomanjkljivosti. Ugotovili so, da je od ceste pod progo premalo prepustov za odvajanje vode. Tudi križanja z vodi visoke napetosti v kilometru 0,4; 0,5; 2,9; 3,0; 4,0 in 4,1 so morali popraviti in izvesti z dvojnim obešanjem.
Železobetonski prepusti v kilometru 0,8-0,9; 2 ? in nadvoz v km 4 ? so bili dobri. Proga ni izdelana po prvotnem načrtu.
Kolavdacija je bila razpisana in izvedena v petek 29. aprila leta 1932. Uporabno dovoljenje za progo je Sresko načelstvo v Celju izdalo 12. maja leta 1932.
Ko so leta 1919 potrebovali še 2320 m3 gramoza za nasutje za plato razširjene postaje Žalec in nasip ozkotirnega tira, je dobavo gramoza ponudilo Stavbno podjetje in tehniška pisarna ing. dr. Miroslav Kasal iz Ljubljane. Gramoz so kopali pod mostom čez Savinjo in do tja speljali odcep od ozkotirne proge, tako da so gramoz vozili po ozkotirni progi in z vozili premogovnika. Proga je bila prvotno iz železniške postaje Žalec projektirana vzporedno s cesto, toda bolj vzhodno od ceste, kot je bila pozneje zgrajena. Proga bi presekala številne parcele in poljske poti ter onemogočila dostop kmetom do svojih zemljišč. Progo so nato zgradili brez gradbenega dovoljenja in brez načrtov tik ob cesti in deloma tudi po cesti v Griže, ki je bila v posesti rudnika. Ob tem so ukinili mitnico ob mostu čez Savinjo. Cesta je bila vpisana v zemljiški knjigi kot privatna rudniška last. Imeli pa so bližnji lastniki pravico do nekaj brezplačnih voženj letno. Za kolavdacijo ozkotirne proge in mosta čez Savinjo je Direkcija državnega rudnika zaprosila 16. februarja leta 1922. Dokončne odločbe o razlastitvi in plačilu zaseženega zemljišča so bile izdane šele 15. januarja leta 1925. Veliki župan mariborske oblasti je 13. februarja leta 1925 izdal odlok o ognjevarnih ukrepih. Ekspropriacija je bila končana 17. avgusta leta 1927.
Direkcija državnega rudnika Zabukovica pri Celju je 14. marca leta 1928 urgirala kolavdacijo proge, zadeva je dolgo ležala pri Velikem županu v Mariboru.
Ob predkolavdaciji 20. avgusta leta 1928 so ugotovili številne pomanjkljivosti. Ugotovili so, da je od ceste pod progo premalo prepustov za odvajanje vode. Tudi križanja z vodi visoke napetosti v kilometru 0,4; 0,5; 2,9; 3,0; 4,0 in 4,1 so morali popraviti in izvesti z dvojnim obešanjem.
Železobetonski prepusti v kilometru 0,8-0,9; 2 ? in nadvoz v km 4 ? so bili dobri. Proga ni izdelana po prvotnem načrtu.
Kolavdacija je bila razpisana in izvedena v petek 29. aprila leta 1932. Uporabno dovoljenje za progo je Sresko načelstvo v Celju izdalo 12. maja leta 1932.
