Mag. Vid Marcen (1945), glasbeni pedagog, zborovodja in organizator, je svoje pedagoško poslanstvo začel kot učitelj glasbe na osnovni in srednji šoli v Celju, nato je bil do upokojitve ravnatelj Glasbene šole Celje. V 32 letih svojega ravnateljevanja je odločilno prispeval k vsestranskemu napredku celjske glasbene šole in vzpostavitvi srednješolskega glasbenega izobraževanja v Celju.
Na Mladinskem pevskem festivalu Celje je tekmoval z Mladinskim zborom Osnovne šole I. celjske čete Celje (danes je to III. osnovna šola Celje) in Dekliškim zborom Pedagoškega šolskega centra Celje (danes Gimnazija Celje – Center). Bil je tudi član in predsednik strokovnega festivalskega odbora ter član in predsednik festivalske žirije.
Vira: raziskovalna naloga Mag. Vid Marcen, osebnost mojega kraja, mentorica Jana Draksler, MO Celje, Mladi za Celje, 2021; Kamra – Era Vida Marcena
Spomini na Jurčeta Vrežeta, osrednjo osebnost mladinskega pevskega festivala (MPF) v Celju
Gospoda Jurčeta Vrežeta sem spoznal jeseni leta 1968, ko sem nastopil delo učitelja glasbe na sedanji III. osnovni šoli v Celju. Tega leta se je Vreže upokojil in jaz sem prišel na njegovo delovno mesto. Ker mladostniških let nisem preživljal v Celju, njegove dotedanje aktivnosti na glasbenem področju nisem poznal, sva pa po tem letu postala dolgoletna sodelavca in prijatelja.
Njegova osrednja aktivna vloga v Celju je bila vezana na Mladinski pevski festival. Vreže je namreč bil njegov pobudnik, ustanovitelj in idejni ter organizacijski vodja. Njegov dolgoletni strokovni sodelavec, svetovalec in prijatelj je bil Egon Kunej, tedanji ravnatelj Glasbene šole Celje. K organizaciji in izvedbi festivala sta povabila številne glasbenike iz Celja, Slovenije, kasneje iz tedanje Jugoslavije in širše, kar je privedlo festival do njegove mednarodne uveljavitve. Mladinski pevski festival je bil dolga leta neprofesionalna ustanova, ki je delovala na osnovi ljubiteljstva. Prav to je dalo delovanju in rasti festivala poseben čar, ustvarjalno moč in polet.
Jurčeta Vrežeta se spominjam kot prijaznega gospoda, ki je s svojim prepričljivim nastopom znal privabiti številne sodelavce in prijatelje. Ti so skupaj z njim festival nenehno širili in dvigovali njegovo kvaliteto. V ožji strokovni glasbeni odbor je vključil nas, celjske glasbenike: Egona Kuneja, Cirila Vertačnika, Vida Marcena, Edija Goršiča, Dragico Žvar; v širši organizacijski odbor pa številne druge Celjane. Med njimi so bili Emil Rojc, Pavle Bukovac, Jaka Majcen, Danijel Grum, Marjan Lebič, Emil Lenarčič, Edo Gaberšek, Jožica Soko, Štefan Žvižej, Živko Beškovnik in drugi, ki so s svojim nesebičnim delom in pripadnostjo pomagali peljati organizacijski in umetniški voz festivala. V širši sestav strokovnih svetovalcev smo občasno vabili skladatelje in druge znane slovenske glasbenike, s katerimi je imel naš glasbeni odbor pristne in prijateljske odnose: Radovana Gobca, Rada Simonitija, Petra Liparja, Lojzeta Lebiča, Jakoba Ježa, Marka Muniha, Antona Nanuta, Branka Rajštra, Ivana Marina, Riharda Beuermanna, Mirana Hasla, kasneje Nenada Firšta.
Vreže je znal uspešno vključevati MPF v vse regularne občinske in republiške institucije, kot so Zavod za šolstvo, tedanja Zveza kulturnih organizacij idr., tako da je mladinsko zborovsko petje po vsej Sloveniji delovalo organizirano in enotno. Občine so imele pregledne občinske revije mladinskih zborov in opravile izbor na republiški reviji zborov v Zagorju ob Savi. Šele od tu so smeli najboljši zbori iti na tekmovanje v Celje. Posebno vlogo je za ta sistem imel Zavod za šolstvo, katerega glasbeni svetovalec je bil dolga leta Branko Rajšter. Zanimivo je, da so sistem prevzele tudi druge republike tedanje Jugoslavije, MPF pa je postal najvišje jugoslovansko tekmovalno središče mladinskega zborovskega petja. K temu je pripomoglo navezovanje na vse republike tedanje Jugoslavije in njihove eminentne skladatelje, ki so nato postali člani državnega tekmovanja MPF in zatem tudi mednarodnega. Spomnim se nekaterih imen, kot so: Borivoje Popović in Branko Đurkovič iz Srbije, Vladimir Krajnčević in Dinko Fijo iz Hrvaške, Todor Skalovski iz Makedonije, Boris Černogubov iz Vojvodine in drugih. Navezave so segale tudi preko meja tedanje Jugoslavije. Spomnim se gospodov Mihalke iz Madžarske, Juona iz Švice, Schwarza iz Avstrije in drugih.
Vrežetove ideje so sčasoma dobile še širše razsežnosti. Tako se je z vodstvi osnovnih in srednjih šol uspel dogovoriti o obiskih (učencev in dijakov) koncertnih prireditev. Redni koncertni abonmaji slovenskih in tujih umetnikov so bili v Celju v večernem času, isti umetniki pa so v opoldanskem času izvedli program še za mladino. Večino teh koncertov smo nekateri pedagogi tudi komentirali.
Pevski festivali so se v Celju odvijali vsako drugo leto in trajali tri dni. Od otvoritvenega koncerta do tekmovalnih koncertov mladinskih, dekliških in mešanih pevskih zborov ter do množičnega koncerta ob zaključku. V množični koncert smo vključevali najboljše osnovnošolske zbore Slovenije. Tisti, ki smo potem dirigirali množičnemu zboru, smo jih prej obiskovali, jih preverjali in inštruirali, tako da je bil množični koncert kvaliteten. Vedno ga je neposredno predvajala nacionalna televizija. Posebna vrednost MPF je bila izmenjava inozemskih zborov z našimi in obratno, kar je Vreže vedno znova poudarjal. Ob poteku festivala smo izvajali tudi številna predavanja na razne glasbene teme z mnogimi eminentnimi domačimi in tujimi predavatelji, k čemur je Vreže redno dodajal nove vsebine in ideje iz svoje dolgoletne prakse.
V povezavi z Zavodom za šolstvo so v vmesnem letu med dvema festivaloma potekali številni zborovodski seminarji, ki smo jih vodili domači predavatelji in številni predavatelji od drugod. Tu je imel pomembno vlogo Branko Rajšter, ki je bil tudi redni član glasbenega odbora MPF, sicer pa republiški svetovalec in dirigent elitnega mednarodno uveljavljenega mladinskega pevskega zbora v Mariboru.
Po profesionalizaciji festivala smo številni člani še sodelovali. Festival je obdržal večino idej, ki jih je v preteklosti zastavil Jurče Vreže. Vse do današnjih dni uspešno deluje, vodi pa ga skladatelj, dirigent in glasbeni entuziast Nenad Firšt.
V spominih na sodelovanje in delovanje z Vrežetom nikakor ne morem mimo dejstva, da je naš ožji glasbeni odbor deloval vedno ustvarjalno in korektno ter hkrati umirjeno in preudarno. Bili smo kot ena družina enakopravnih članov, ki sprejema vsako ustvarjalno in uporabno idejo za iste cilje in interese. Seveda je bil osrednja osebnost Jurče Vreže. Čestokrat so mu uvodne misli zaplavale v rodno Šmarje pri Jelšah in k Sv. Roku, znameniti romarski cerkvi, blizu katere si je ustvaril prijeten vikend z manjšim vinogradom. Tu smo nekateri člani festivala mnogokrat zakoličili vsak naslednji festival ob gostoljubnosti njegove žene. Že tradicija je bila, da smo se po vsakem festivalu tu srečali njegovi osrednji snovalci, vključno s tujimi strokovnimi gosti in prijatelji. Pri tem Jurče Vreže ni nikoli pozabil na slovensko prijaznost in gostoljubnost s posebnim poudarkom na slovenski pesmi in besedi.
